"Anus Rona Atheyja [Rona Ejtija] ima posebno mesto v zgodovini sodobnega performansa … Njegovo telo je predstavljeno kot sveto (navdahnjeno od nečesa božanskega, njegova potencialna transcendenca pa za večno iztrgana nazaj v imanentnost telesnih odprtin in mesa) in upodobljeno kot slika. A slika česa? Izraza "queer telo" ali "queer subjekt" za to nista dovolj. S tem citatom Amelie Jones je predstavljen Ron Athey na vabilu za performans 'Self Obliterations I & II’, ki se je zgodil 31. marca v Tobačni 5, v organizaciji galerije Kapelica.
Performans se začne z mirovanjem. Ron Athey je na podstavku in je obkrožen s steklenimi površinami. Ob ponavljajoči se glasbi si umetnik počasi začne česati lasuljo. Ker je lasulja na glavo pritrjena z iglami, kmalu s čela umetnika začne teči kri. Tisto, kar sledi, je nekakšen mazohistični ritual, uporabljen kot likovno sredstvo – nekakšen krvavi action-painting.
Prikazi bolečine na splošno zbujajo mučnost in nelagodje. Tudi avtor tega teksta je imel tisti občutek, ki se pogosto pojavi v bolnišnicah: pri dajanju krvi ali ko, recimo, obiščete prijatelja, ki je imel neko hudo poškodbo, in v vročem poletnem zraku z vsemi napori, včasih brez uspeha, poskušate ne pasti v nezavest.
Vse v performansu Rona Atheya vodi k vzbujanju takšnega nelagodja. Težka repetativna glasba, kri, ki teče v curkih, umetnikova okuženost s HIV virusom, kapljanje krvi po steklu in na koncu porivanje roke v anus. Vse te akcije so narejene brezhibno, umetnik se malo trese, ustvarja neko nestabilno atmosfero, gledalec ne ve, ali je to zaradi bolečine, treme ali je vse samo igra.
Fizična šibkost, ki jo gledalec lahko začuti pri performansu Rona Atheya, ne pomeni, da bi tu bilo treba stati in priznati neko samoumevno umetnikovo transcendentnost in genialnost. Sleherna medicinska sestra nehote povzroči, da pacient pade v nezavest, pa si nikoli ne mislimo, da so za to zaslužne njene transcendentalne, kognitivne ali poetične zmožnosti.
Torej, ko damo na stran ta primarni cilj nelagodja, ki v bistvu ni nič drugega kot površinska fizična reakcija na bolečino in samouničevanje, moramo pogledati objektivno na diskurz, ki ga umetnik ustvarja, in kam ta diskurz sploh spada.
Vsak performans Rona Atheyja je prežet s seksualnimi ali medicinskimi izjavami. Poudarjanje okuženosti z virusom HIV je na primer ena takšna izjava in je v kontekstu umetnikovega dela že skoraj del blagovne znamke. Blond lasulja, kri, porivanje roke v anus so prav tako izjave. Vendar vse te izjave, ki bi morale, vsaj v foucaltovskem smislu, biti reakcije na razpored moči znotraj seksualnega diskurza, reakcije torej na organizacijo moči, reakcije na celo zgodovino meščanskega dojemanja seksa, so v bistvu podrejene likovnemu diskurzu.
Tudi sam umetnik izpostavlja svoje delo kot kontinuiteto renesančne ali celo predrenesančne umetnosti. Kritiki, ki se ukvarjajo z Atheyjevim ustvarjanjem, včasih iščejo analognosti, tako v simbolnem kot formalnem, z motivi predrenesančnega trpljenja. Performans Rona Atheyja moramo prej razumeti kot atmosfero predrenesančnih slik v živo, kakor avtonomen dogodek, ki bi hotel postavljati vprašanja o moči ali o seksualnosti.
Ko Amelie Jones govori o posebnem mestu Atheyjevega anusa v sodobnem performansu, o svetosti umetnikovega telesa, o transcendentnosti njegovih telesnih odprtin, ne operira v seksualnem, ampak likovnem diskurzu. In na njeno vprašanje, zakaj pojma, kot queer telo in queer subjekt, nista dovolj, da se opiše delo Rona Atheyja, je mogoč odgovor, da ravno zaradi dominacije likovnega diskurza.
Seksualne distinkcije, definicije in položaji različnih seksualnih “manjšin” ter na koncu seksualna diskriminacija niso naravni odnosi, zapisani nekje v nebesih etike, ki jo moramo teleološko konceptualizirati, ampak izvirajo iz strateških odnosov znotraj družbe, ki preko diskurza in moči te pojme oziroma distinkcije in diskriminacije po svoje generirajo. Zato se queer pojmi ne morejo redefinirati, kot bi si to želela Amelia Jones, iz odnosov podob v likovnem jeziku, pa tudi če se uprizarjajo motivi trpljenja, uničevanja, religije.
V svoji obrazložitvi diskurzivnih mehanizmov, ki poganjajo moč, Foucault poda tezo, da je diskurz lahko obenem efekt in instrument moči. Tako v neki trans-diskurzivni osi lahko definiramo izjave Rona Atheyja kot efekte seksualnega diskurza, ki postanejo instrument likovnega. Mogoče tako moč v igri izjav prestopa iz enega diskurza v drugi, da bi v svoji novi podobi bila še močnejša.
Vse v performansu Rona Atheyja je estetsko in poetsko. Teoretsko lahko to opišemo kot magistralno prevlado likovnega diskurza nad seksualnim. To ne pomeni ne pohvale ne kritike umetnikovega dela, ampak samo konstatacijo, da ima v prostoru galerije, v umetniškem kontekstu na splošno, moč likovnega diskurza popolno hegemonijo nad drugačnimi možnostmi mišljenja. Ni presenečenja, ki na koncu ne bi bilo dojeto kot zgolj likovno sredstvo.
V prizadevanju, da bi ohranil zavest, je ostal objektiven Andrej Pezelj
Komentarji
komentiraj >> Re: Ko trpljenje postane likovno sredstvo
mm [05/04/2011]
dober komentar
odgovori >>