Ponedeljek, 4. 4. 2011
kvisnar
* Na kratko: Young Galaxy so montrealski romantiki, ki so se tako s svojim prvim kot z drugim albumom znašli ujeti v žanr. Shoegaze na eni strani, koketiranje z mainstreamovskim, stadionskim (in posledično dolgočasno predvidljivim) pop-rockom na drugi. Zveneli so preveč krhki in odprti, da ne bi bili indie, istočasno pa preveč iskreno zasanjani, da *bi* bili resnično indie.
Svoj prvenec, album "Young Galaxy" so izdali pri založbi Arts & Crafts leta 2007. Zanimivo je, da so se kmalu zatem odločili stopiti stran od te založbe, ki v Kanadi velja za eno najbolj cenjenih na neodvisni sceni. Svoj drugi album, "Invisible Republic", so potem izdali v samozaložbi in se z njim uvrstili na seznam nominirancev za nagrado Polaris, kanadsko inačico britanske nagrade Mercury.
Tisto, kar preseneti, je odločnost tria, da tudi s svojim tretjim izdelkom stopi v neznano in ven iz cone udobja, katerega je napovedalo medijsko dogajanje okoli drugega albuma, ki je Young Galaxy začel potiskati proti komercialni prepoznavnosti.
Spreminjanje je leitmotiv albuma "Shapeshifting" in zdi se, da je kot tako vtkano že v izhodiščne ideje, skozi katere so pesmi tega albuma sploh začele nastajati. Iz komada v komad Young Galaxy namreč pripovedujejo zgodbe o tem, kako so bili "zastrupljeni s transformacijo in re-invencijo", če citiram verz iz ene izmed skladb, najsi bodo to romantične ljubezenske ali kakšne druge življenjske zgodbe.
Če je bil finiš oziroma produkcija albuma "Invisible Republic" le pretirana ojačitev emotivnega shoegaze-a, je natančna, spolirana produkcija albuma "Shapeshifting" presenečenje, ki vnaša pozitivno napetost v glasbeno gradivo Young Galaxy. Ti so namreč kompleten material po snemanju posredovali švedskemu producentu in remikserju Danu Lissviku - ne da bi se z njim srečali kako drugače kot preko interneta - in mu pri produkciji dali popolnoma proste roke. Uporabila bom zlizano frazo "kdor ne riskira, ne profitira" --- in zgodilo se je točno to; najboljše možno. Lissvik je devet mesecev brkljal po materialu in mu dal prepoznaven pečat, saj je njegova produkcija zasedbi Young Galaxy končno dala tisti naboj, ki smo ga pogrešali v prejšnjih izdelkih.
Vokali Catharine McCandless in Stephena Ramsaya ostajajo prepoznavno sidrišče, ki novi zvok naveže na starega. Izginile pa so kaskade distorziranih električnih kitar. Young Galaxy so zdaj mnogo bolj odkrito pop in njihov zvok je posledično mnogo bolj konsistenten. Seveda se Lissvikova produkcija ne izogne njemu lastnim referencam, njegovi zasedbi Studio ali pa remiksom, na primer Fever Ray. Komadi - sploh tisti, ki se nahajajo okvirno na sredini albuma - so napolnjeni s tipično Lissvikovimi "tropskimi" barvami, tolkali in akustičnimi kitarami. Skladba "Phantoms" je posledično skoraj malce "latino", le da ji Lissvik ne pusti uiti iz nekoliko upočasnjenega tempa. In tudi nasploh; "Shapeshifting" je plesno privlačen, a ne preveč. Kar se mene tiče, bom skladbe s tega albuma z veseljem uvrstila v svoj repertoar plesnih gruvov za didžejevske seanse.
pripravila Katarina Višnar
Komentarji
komentiraj >>