Operacija "Odisejeva zora" v Libiji je znova odprla številna neprijetna vprašanja. Intervencija je bila po eni strani formalno res zakonita in glede na uporabo strelnega orožja Gadafijevih sil proti demonstrantom tudi upravičena. Zavezniške sile so zato v Libiji intervenirale z dovoljenjem VS OZN in v skladu z resolucijo 1973/2011. Vendar se je kmalu pokazalo, da je intervencija odprla več problemov, kot pa jih je razrešila. Tudi v tem primeru je prevladalo upanje, da bo v Libiji prišlo do hitrega preobrata in prevlade upornikov. Vendar pa so neuspehi upornikov dokazali, da so bila ta pričakovanja pretirana ter da večina Libijcev še zmeraj podpira Gadafija. Tudi kritike, da so zračni napadi na kopenske cilje v Libiji v resnici kršitev resolucije VS OZN 1973 in da pomenijo vmešavanje v državljansko vojno v Libiji postajajo vse bolj utemeljene. Varnostni Svet OZN je namreč odobril le zaprtje zračnega nadzora zaradi zaščite civilistov in vsekakor ni dovolil z uporniki koordiniranih napadov letalskih sil zahoda na sile vojske v Libiji. Zaščita civilistov in zračna podpora tako imenovanim "oboroženim civilistom" nimata namreč povsem nič skupnega, vse več pa je dokazov, da zračne sile zveze NATO dejansko nastopajo prav v tej, iz zornega kota mednarodnega prava nedovoljeni vlogi - kot letalstvo upornikov.

Temu sledi še cela vrsta drugih vojaških in moralnih vprašanj. Napadi pilotov zveze NATO z višine 5000 metrov, ki so za letala izjemno varni, za civiliste na tleh pa smrtno nevarni, odpira znano dilemo o vprašljivi "moralni enakosti" vojakov, ki sodelujejo v spopadih. Reaktivci, ki letijo pet kilometrov nad tlemi - kar je običajna višina v teh pogojih - imajo seveda velike težave pri odkrivanju tarč kot so tanki, še posebej če se le-ti kamuflirajo. To je bilo povsem očitno že ob intervenciji leta 1999 v ZRJ, kjer je poveljstvo NATA trdilo, da je uničilo 300 srbskih tankov, potem pa se vojaški opazovalci niso mogli načuditi, ko so se celotne oklepne divizije umaknile s Kosova brez poškodovane opreme. V resnici je NATO na Kosovu v treh mesecih neprestanega bombardiranja onesposobil le 14 tankov - ob tem pa je življenje izgubilo tudi več kot tisoč civilistov. Sedaj tudi v Libiji Gadafijeve sile vse bolj uporabljajo podobno taktiko ter se po puščavi prevažajo s terenskimi vozili, podobnim vozilom upornikov, zaradi česar je ciljanje iz zraka postalo še težje. NATO trdi, da je uničil 30 odstotkov Gadafijeve vojske, toda splet ponuja slike le enega uničenega tanka, slikanega iz nešteto zornih kotov, na katerem v različnih zasedbah poplesujejo srečni uporniki. Ob tem pa zahodni poveljniki precej zlahka opravičujejo vse napade na Gadafijeve oklepnike kot napade na orožja, ki "ogrožajo civiliste" - kar seveda ni dokazano, saj v primeru, če bi tanki ogrožali le "upornike" zavezniške sile sploh nimajo pravice, da jih napadajo. Žrtve med civilisti so pri takšnem bombardiranju seveda običajne in že vnaprej prištete k "obstranski škodi".

Povedano preprosto - že z izbiro te vojaške taktike in strategije države zaveznice zveze NATO jasno sporočajo libijskemu ljudstvu, da življenja pilotov in civilistov na tleh še zdaleč nimajo enake vrednosti. Piloti torej bombardirajo iz velikih višin prav zato, da bi bili varni, pri tem pa nehote povzročajo tudi civilne žrtve, ki so preprosto že v naprej vračunane v ceno te "humanitarne intervencije." Na določeni točki se pri takšni taktiki seveda postavi vprašanje, kje je pravi smisel te strategije in kje je humanost takšne intervencije ? Lahko je sprejeti argument, da so bili letalski udari na Gadafijeve sile pred Bengazijem zaradi verjetnosti pokola prebivalcev nujni. Toda vse težje je razumeti, da so vsakodnevni napadi, ki neprestano odnašajo nova civilna življenja res nujni zato, da bi bila ta ista življenja menda - zaščitena.

Vendar se pravo nelagodje zahoda skriva še nekje drugje - predvsem v dvojnih standardih, ki jo spremljajo. Države, ki intervenirajo v Libiji namreč niso z enako zavzetostjo intervenirale ne v Savdski Arabiji, ne v Bahrajnu in Jemnu, kjer je prav tako prišlo do hudih pokolov civilistov. V teh primerih so ZDA izrazile le "zaskrbljenost" nad razmerami - očitno tudi zato, ker gre za države tesne zaveznice ZDA. V operaciji proti Gadafiju sodelujejo na primer tudi države kot so Egipt, Katar in Saudijska Arabija. Toda Saudijska Arabija sama je v precej neprijetnem položaju, saj je sama pravkar intervenirala v Bahrajnu, da bi tam storila natanko to, kar je Gadafi naredil "svojim" Libijcem in da bi hkrati podprla režim, ki se mu upira šiitska večina. V Egiptu po revoluciji še vedno ni prave civilne vlade, pač pa državo vodijo generali, Katar pa je še posebej zanimiv primer - to je država, ki se liberalizira, ki pa je kljub temu še zmeraj avtokratska, morda celo tiranska, podobna drugim avtokratskim državam na Bližnjem vzhodu. Molk držav, ki intervenirajo v Libiji ob streljanju varnostnih sil v demonstrante v Jemnu je prav tako zelo neprijeten. Kdo torej osvobaja koga? Je intervencija, v kateri eni avtokrati intervenirajo v drugi državi, da bi tam preprečili domačim oblastnikom to, kar oni sami počnejo doma ali celo v svoji soseščini res nekakšen napredek demokracije ? Kdo torej v tej zmešnjavi na koncu ne bo tako ali drugače kompromitiran, vključno z ZDA, ki so se zapletle v še eno vojno proti še eni arabski državi ? Iz tega zornega kota je ameriška želja, da operacije v Libiji čimprej prepustijo evropskim zaveznikom in se izvijejo iz živega blata libijske vojne seveda povsem razumljiva.

Povsem na koncu se seveda postavlja še cela vrsta vprašanj, povezanih z "mirovniškim" delovanjem Nobelovega nagrajenca, ameriškega predsednika Baraka Obame. V intervjuju za časnik Boston Globe je Obama decembra leta 2007 jasno dejal, da "po ustavi predsednik nima pravice, da osebno odobri vojni napad, razen zaradi ustavitve napada ali grožnje neposrednega napada na državo." Enak odgovor sta nato podala še njegov podpredsednik Joe Biden in ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton, ki je v istem časniku ocenila, da "ne verjame, da lahko predsednik zaukaže vojaško akcijo, ki bi vključevala kakršnokoli strateško bombardiranje, brez dovoljenja Kongresa." Prav to pa se je seveda zgodilo v primeru Libije. Vse to seveda ne dokazuje le, da je predsednik ZDA prekršil ustavo lastne države, kar so storili tudi skoraj vsi ostali predsedniki ZDA po drugi svetovni vojni - nazorno tudi kaže, da se je tudi Obamina administracija, ki je bila pričakana kot velik kvalitetni skok v primerjavi z Bushevo administracijo tako zelo približala politiki prejšnjih ameriških predsednikov, da bodo razliko kmalu videli samo še tisti, ki politike ocenjujejo po barvi kože. Vse to bi seveda lahko ostal tudi samo notranjepolitični ameriški problem, če ne bi predsednik ZDA s posebnim "tajnim" podpisom že dovolil operacije CIE za pomoč upornikom. Kar je, ne glede na to, kako zelo bi si morda v imenu demokracije želeli prevlado upornikov nad Gadafijevimi silami vendarle v popolnem nasprotju z mednarodnim pravom in predstavlja primer nedovoljene intervencije v tuji državi. Obama, ki je svojo pot začel kot nagrajenec za mir je tako dobil svojo prvo samostojno vojno. Ki pa ni tudi njegova prva, saj so mu ameriški kritiki doslej našteli sodelovanje v kar šestih vojnah. Vsekakor pa ni dvoma, da se je intervencija v Libiji, ki se je za razliko od intervencije v ZRJ leta 1999 ali napada na Irak leta 2003 začela z "legalno", znova nevarno prevesila v še eno nezakonito avanturo zahoda v še eni arabski državi.

Terminal je pripravil Igor Mekina.