Na odrskih deskah je uprizorjenih res veliko iger, ki govorijo o današnji družbeno-politični situaciji. Ponavadi iščemo različne vzporednice med odrsko uprizoritvijo in sedanjo dejanskostjo, se sprašujemo na kakšen način so igre aktualne in jim pripisujemo določene stopnje kritičnosti. To je le eden izmed možnih aspektov uprizarjanja in govorjenja o uprizarjanemu, a ni časa v katerem ne bi bil zanimiv, če ne celo pomemben. V Gledališču Glej je režiser in dramaturg Marko Bratuš z ekipo štirih igralcev (Asja Kahrimanović, Ajda Toman, Matevž Biber in Rok Kunaver) v Misteriu Bufo napravili nekaj podobnega.
Vendar uprizoritev prednjači v ekzaktnosti povedanega in gestikuliranega. Kar je bilo izrečenega na odru, ne moramo zaviti v akrobatske izjave večumnosti. - Kapital je postal sveta vladar; človek živi za imaginarij, ki smo ga ožigosali s števili, mu nadeli ime denar in ga postavili za producenta morale. Torej kaj potrebujemo za lepši jutri? Ja revolucijo!
Misterio Bufo je igra Majakovskega. Izvorno verzijo je napisal leta 1918, potem jo je dve leti kasnje predelal in nastal je Misterij Bufo kot ga poznamo. Uporabljeni so bili propagandni prorevolucionarni slogani in teme. V prologu je zapisal, da je potrebno igro v prihodnjih uprizoritvah zapisati tako, da bo ustrezala duhu časa v katerem jo bodo igrali. Storili so tako. Motivika, določene teme so ostale iste; razredne razlike, socialni statusi so pač brezčasne konstante nelegitimirane kulturne dediščine.
Uprizorjene premene političnih sistemov Slovenije, slike Pahorja in Janše-Hrvatina, aluzije na pedofilijo v vrstah duhovčine, govorjenje o kulturni politiki so z nadzemno hitrostjo butale v nabrežje odra in izvirno satirično ostale na meji neciničnosti. V igri mora delavec čez severni pol, pekel, nebesa in območje Kaosa z Noetovo barko, da na koncu prispe v futuristično velemesto razstavljenih ulic. No, ali pa v Jesenice, Maribor, mogoče Velenje. Spretno so prevedli motiviko Majakovskega v neposredno berljivo situacijo današnjih časov in poti do sem.
Futuristi, med njimi tudi Majakovski, so bili fascinirani nad cirkusom. Njegova želja je bila, da bi bral pesmi, medtem ko bi paradiral na slonu, a fascinacis je šel še dlje. Cirkus je Majakovski videl kod sodobno umetniško formo z neskončnim potencialom inspiracije za svoja dela. Zdi se, da je tudi v zdajšno igro vdrlo pisano ozadje cirkusa. Igralci so delovali kot štirje klovni, ki so preskakovali iz vloge v vlogo in prav vse so bile enako močne.
Očitno je bilo, da so aktivni v gledaliških predstavah za otroke in mlade, saj so prav hudomušno animirali gledalce. Pa vendar to ni bila edina točka kjer smo to opazli. Ekstrati z lutkami, zabeljene a ne metaforične šale, dobesedna interpretiranja različnih propagandnih fraz so dodale nekaj svežega in igrivega, a vse te dramaturško-režijske komponente niso minorizirale pomembnosti vsebine. Prav nasprotno, govorile so svoj statment, ki se je skladal s tisto dobro znano krilatico: Politika je peskovnik za odrasle! A v resnici takšni momenti niso zasmehovali, bolj opozarjali na manjko iskrenosti in beseda gre po svetu, da naj bi takšni bili otroci. Duhovito izzivanje pa ne pomeni, da so politiki pripeli pojma odraslost ali otroškost, politika je kazana kot neizbežna – vanjo se vpletamo vsi. Kakršna koli so naša pota.
Političnost je butnila v nas. Neposredna nagovarjanja publike, vdori igralcev na sediščne tribune in predajanje govorniške palice z izzivanjem vzklikov, nazdnje pa tudi izrazni material in ekzaktnost, so indici, ki kažejo na epsko gledališče Brechta. Potujitveni efekt paradira v tem, da skuša prepričati gledalca v miselno aktivno sodelovanje, s tem da mu odvzame možnost identifikacije; druge komponente epskega gledališča pa se kažejo ravno v ekzaktnosti. Prevetritev odrskih dialogov, se je preobrnila v diskurz med odrom in občinstvom, 'nastop' pa je deloval kot interogacija odgovornosti (slednjo pa si velikokrat pozabimo otrpati na ramena). Hkrati pa tudi scena in uprizoritev z različnimi tehnikami, od lutk do klovnovske kaotičnosti, gledališki jezik Misteria Bufa na nek način povezujeta z epskim gledališčem, v katerega so bile inkorporirane marionete, različne izrazne tehnike, seveda pa tudi zapletene scenske mašinerije ipd., a slednjim se tukaj zaradi budgeta izognejo.
Vprašanje o revoluciji se je na odru transformiralo v vprašanje o odgovoronosti, nanj pa se je odgovrajalo v maniri Majakovskega – da! vsak od nas je odgovoren za politično situacijo v kakršni smo se znašli in za tisto, ki si jo bomo izbrali. Omenjeni je namreč na vprašanje, ki se glasi sprejeti ali ne sprejeti revolucijo, videl samo en možen odgovor. Seveda, to je naša revolucija.
Propagando je zaključila Sonja Zlobko.
Komentarji
komentiraj >> Re: Vstopite, obrestovalo se bo! (Bratuš: Misterio Bufo)
flo [13/04/2011]
a lahko cel tekst objavite. tenx.
odgovori >>
Re: Vstopite, obrestovalo se bo! (Bratuš: Misterio Bufo)
Sonja [13/04/2011]
Dobro jutro! Takoj to storim! :) In se opravičujem za polžavost.
odgovori >>