Francoski režiserski dvojec Kervern-Delépine se tokrat vrača z mojstrsko družbeno kritično tragikomedijo, melanholičnim portretom proletariata, ki je kljub svoji fiktivnosti ravno toliko stvaren in ganljiv kot dandanašnja brezizhodnost in determiniranost malega človeka. Mammuth je film o odiseji pozabljenega človeka in na pol odsluženega motorja. Je film o zblazneli outsajderski umetnici, ki na svojem vrtu obeša in secira plastične igračke, je film o senilnih starcih, o pripadnosti, o ženskah in o čudaških družinskih odnosih. Lahko je tudi film o Slovencih. In vseh ostalih.
Serge Pilardosse je pravkar upokojeni industrijski delavec, robustni mesar, ki ni, v vseh letih svoje nehvaležne službe, izpustil niti enega samega delovnega dne. Ko dopolni šestdeset let in doseže starostne pogoje za upokojitev, pa se, ta dolgolasi, odsotni in okorni starec, ki, kakor da ni iz tega časa, spopade z alarmantno ugotovitvijo, da si bo pokojnino moral poiskati sam. Dobesedno. Večina njegovih bivših delodajalcev je namreč pridnega Serga, v skladu s svojo kapitalistično filozofijo, preprosto pozabila prijaviti kot zaposlenega in ga ogoljufala brezskrbnega življenja v poznih letih. Sergu ne preostane nič drugega, kakor da preneha z zlaganjem dolgočasne sestavljanke, ki so mu jo ob upokojitvi podarili pozorni klavniški sodelavci, in se odpravi v kraje in čase svoje mladosti, da bi v pozabljenih obratih in firmah poiskal svoje nekdanje nadrejene in vso potrebno dokumentacijo. Na svojem retro motociklu, več deset let staremu Mammuthu, se odpravi na heroično popotovanje, da bi si sam in pošteno povrnil tisto, kar mu že tako ali tako pripada - pravico.
Njegovo na pol komično in na pol kalvarijsko klatenje je polno absurdnih pripetljajev, predvsem pa nepričakovanih srečanj z intrigantnimi in grotesknimi personami, s katerimi se Serge zapleta v čudaške dialoge in odnose, ki gledalca strašansko zabavajo. Vseprisotnost črnega humorja in samoironije ter spletanje genialnih komičnih situacij je avtorjema uspelo ohraniti tudi tokrat, zahvaliti pa se gre tudi neomahljivi igri veterana in velikana francoskega filma Gérarda Depardieua, ki s svojo prezenco in tokrat ključno izpostavljeno telesnostjo ohranja veličastnost in čudaškost filma obenem. Poleg Depardieua pa v Mammuthu blestita tudi izvrstna Yolande Moreau, sicer protagonistka v Louise-Michel, tokrat pa potrpežljiva in ljubeča žena nesrečnega popotnika, in tankočutna Isabelle Adjani, ki se v filmu pojavlja kot nekakšna muza in refleksija sladko-grenke preteklosti.
Avtorski dvojec Kervern-Delépine se je prvič srečal in s sodelovanjem začel na televiziji. Njun debitantski filmski projekt Aaltra, komična drama iz leta 2004, je prejel številne festivalske nagrade, podobno se je zgodilo s komedijo absurda Avida, resneje pa sta avtorja nase opozorila z anarhistično komedijo Louise-Michel, ki smo si jo v slovenskih kinematografih lahko ogledali lani. Louise-Michel je karakteristična pripoved o izigranih delavcih, ki najamejo poklicnega morilca, da bi likvidiral njihovega sprevrženega menedžerja in se, podobno kot Mammuth, loteva prevpraševanja aktualnih družbeno-političnih tem. Avtorja postavljata v ospredje malega človeka, ki ga zatira neoliberalistična ideologija velikih, ter vzpostavljata kritično distanco do trenutnega ekonomskega vzdušja in absurdne birokratske mehanizacije človeka. Izredno poudarjena humanistična nota in artikulirana kritika družbeno-političnega sistema dajeta njunim filmom v času, ko je kinematografija usmerjena v kompromis in premalo reflektirano produkcijo, dodatno vrednost in avtorja zagotovo afirmirata kot enega ključnih pripovedovalcev in dokumentalistov sodobnega časa.
In zakaj je ta briljantni in nadvse barviti film ceste, ki se mu nasmihamo skozi solze, v resnici tako poseben? Preprosto, ker je to film o dostojanstvu vseh nas. Je film, ki se referira na preteklost, portretira sedanjost in napoveduje prihodnost. Bog ve, kje vse se bomo vozili mi in zbirali papirje za svojo penzijo.
Z Mammuthom se je na dolgo pot podala KatjaŠ.
Komentarji
komentiraj >>