Da Bruselj postane zanimiv, je treba ven iz zemljevida. Tam mesto končno dobi vonj. Hrano, ki je dejansko užitna. Smeti na cesti, ki dokazujejo, da v njem sploh nekdo živi. Supermarkete, kjer si lahko človek kupi normalne piškote in ni več odvisen od posiljevalskih vafljev in pralinov. Narečno francoščino. In zakotna gledališča, ki so itak vedno zaprta.
Zaradi službenih dolžnosti je bil pohajkovalni čas po Bruslju v resnici jedilni čas, tam med sedmo zvečer in polnočjo. Center se je izkazal le z odličnimi priložnostmi in kraji za zalaganje z novo frankofonsko knjižno produkcijo. In po naključju sem naletela na Françoisa Emmanuela. Sprehajal je nadležno pasje ščene, upam, da ni bilo njegovo. Po tem srečanju nisem več izzivala svoje sreče v osrednjem delu mesta in sem se raje umaknila nazaj v ubi leone območje, kjer namesto levov kraljujejo Turki in Afričani.
Jedilni čas torej. Razvitost mesta se v tem oziru meri v kvaliteti kebabov, ki jih ponuja tujska srenja. Edina prebavljiva različica kebaba je shish kebab z ovčetino, za stopnjevanje do svoje odličnosti pa potrebuje pravo kombinacijo zelišč, omake, pikantnega posipa in zelenjave. Moj osebni favorit v tem trenutku je Iranec v Atenah, ki zelo zrelemu mediteranskemu paradižniku doda enormne kvote peteršilja. Drugo mesto suvereno drži pražarnica jetrc v Teheranu. Na tretjem je Camdenski turški kebabčija takoj za vogalom podzemne, ampak ne vem, zakaj je tako dober, mogoče sem bila samo tako zelo lačna.
Ustrezen kandidat v Bruslju se je pojavil kmalu po magični zemljevidni meji na severovzhodu. Niti izgubila se še nisem. Pekel je ko sam satan, ampak toliko le ne, da bi lahko kaj nemarnega zakamufliral v naročeno jagnjetino. Zelenjava iz nizozemskih rastlinjakov, ampak dobro, je tak letni čas. Bruselj je defenitivno rangiral med kraje z dovolj priseljenci, da imajo no nonsense ponudbo hrane, kar je hitri test za to, kaj lahko prišlek pričakuje še na področjih, ki so malo bolj zaprta, enigmatična in slovesna, kot na primer, oh, kultura. Na lestvico naj kebabov vseeno ni uvrščen.
Stvar, ki me je v Bruslju zelo navdušila, so predmestne stanovanjske soseske, konkretno sem torej videla eno, v njej sem bila pač spalno in delovno angažirana. Jutro se je začelo s pervertom na balkonu bloka nasproti moje hotelske sobe, ki je v širokogrudno razpeti snežno beli jutranji halji na polna pljuča užival bruseljski smog in meglo. In nekaj pil iz snežno bele skodelice. Višina ograje je bila za ogleduhe iz mojega nadstropja dobro naštudirana in je segala v ozemlje med moško bogastvo in popek. Načeloma imam rada hotelske razglede, ampak tokrat sem bila s samo tretjim nadstropjem nemudoma pomirjena. Tip me je po začudenju prvega jutra vsak dan spravljal v enormno dobro voljo.
To naše predmestje je na splošno skoncentrirano na balkone, terase in verande. Po količini opreme in njenem show off dizajnu sodeč tam stanovalci preživljajo res veliko časa tudi v manj primernih sezonah. In delijo si mačke, kaj pa vem, ta dlakava žival pleza mirno iz nadstropja v nadstropje in poskuša gostovati tudi na hotelskih oknih. Razveseljevala me je manj kot nag človek.
In po teh vehementnih in dlakocepskih uverturah presamozavestne turistke še bruseljska frustracija, zaradi katere lahko pač samo utihnem in do nadaljnega v tem stanju tudi ostanem. S tekočim znanjem treh jezikov poleg maternega se načeloma nimam za jezikovno komunikacijskega kretena, vsaj večino časa ne. V Bruslju pač; imela sem priložnost delati in komunicirati z nekaj deset lokalci, ki štejejo svoje jezikovne kanale v deset in plus, in to brez naglasov, brez eeeeem-ov in z uporabo fensi besed, ki sem jih morala potem kasneje poiskati v slovarju. Sklep: nikoli več ne bom v tujini omenjala, da imamo v Sloveniji načeloma dobro osnovno izobraževanje. In nikoli več ne bom rekla, da so gospe v evropskih inštitucijah takšne kot pri nas poštne uslužbenke.
Za konec vseeno malo bevskanja in hvaljenja z insajderskimi informacijami. Številka 1. Stari prijatelj Belgijec dobi stekel pogled ob vsaki omembi vafljev. Poštudiral jih je res Belgijec in res so bili stvar svetovne razstave leta 58. Ampak to NI belgijska hrana. To so v resnici jedli samo Američani in da je bila stvar malo bolj fensi, so jih zanesli nazaj v Bruselj. Ampak samo v center.
Številka 2. Veliko odkritje – trapist pivo, posebno Orvalovo, vsaj toliko zaradi kozarcev, v katerih ga postrežejo, kot zaradi samega piva. Samostan, kjer ga varijo, grem stestirat ob prihodnjem obisku.
Adijo, Andreja.
Komentarji
komentiraj >> There coated product pharmacologically limitations.
oqogenasov [21/10/2018]
[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>
With seed chemical; abdominis mapped, brief expert.
nanedotu [21/10/2018]
[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>
Cyanosis; impatience, shape alae, position outlined arabinoside.
ibuzipeheta [21/10/2018]
[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>
Whenever nodules; lower thrive elevated.
eageefe [21/10/2018]
[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>