LED BIB, 4. 5. 2011; Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana
* Predvčerajšnjim smo v Menzi pri koritu prisostvovali koncertu britanske zasedbe Led Bib, ki smo jo na naših valovih že spoznali s ploščama Sensible shoes in Bring your own. Koncert je, če ne upoštevamo daljšega odmora, trajal bržkone dve polni uri, kjer je peterica predstavila obilico starega, pa tudi še neizdanega materiala. Recenzentka je poslušala njihov koncert že poleti na glavnem odru festivala v Saalfeldnu; v tem vidiku jih je zanimivo primerjati, saj je bila tam publika nekaj desetkrat številčnejša, in toliko bolj glasbi primeren je bil njen bučen odziv. Energični Led Bib so včeraj, vsaj v začetku, strašili praznino Menze, dokler se ni nabralo nekaj več publike, ki je konkurirala bobnarjevim humorizmom z lastnimi in se tudi odzivala na muziko samo.
Vendar pa v glasbenem smislu ni bilo slišati kaj bistveno drugačnega od tistega na avstrijskem koncertu. Mogoče bi bilo govoriti tudi o nekoliko večji predvidljivosti samega poteka muzike, pri čemer pa ne gre izključiti navajenosti recenzentkinega ušesa nanjo. Vsekakor pa se sliši manj nepričakovanosti, kot jo je bilo slišati na plošči Sensible shoes.
Pa vendarle je bil včerajšnji dogodek daleč od slabega ali dolgočasnega. Posebno v drugem delu so se muzičarji sprostili v improvizaciji in verjetno tudi nekoliko bolj prepuščali naključjem. Vsekakor so bili presenetljive narave saksofonski soli, ki sta jih pihalca tu razvijala v tesnem sožitju z zvokom benda in s hkratnim neprenehnim raziskovanjem novih izrazov. Čar koncertnega nastopa v primerjavi s ploščo, še posebej z zadnjo Bring your own, je ta, da so muzičarji tu do konca izkoristili improvizacijski prostor in šli nekoliko dlje kot v studiu, zgodili so se tudi preskoki iz forme, občasni skupinski kliki in podobno. Privlačnost njihove muzike je morda tudi v humoristični komunikaciji peterice, ki v zvoku občasno deluje čudaško in ustvari neobičajne plasti v strukturi.
Peterica je tako zgradila dober koncert, zahvaljujoč predvsem odličnemu improvizacijskemu muziciranju in interpretiranju, ki je stalo v ospredju kompozicijske rigidnosti. Nekoliko antipatični so bili izleti v kake reggae ali indijske podlage, saj so v koncertu bolj jazzovskega značaja delovali kičasto. Zahvaljujoč distorziranemu rhodesu in rockovsko obarvanem bobnanju je zasedba obdržala rockovski zvok, pri čemer se je muzika pletla v jazzovskih sferah.
Zadeva, ki je na zadnji plošči tudi ni slišati, je bilo vijačenje na mešalki, ki si jo je brez zadržkov privoščil klaviaturist, včasih tudi v kombinaciji s klaviaturo. Vstope v polja hrupa si je dovolil tudi basist z raznimi efekti. Led Bib so tudi v pogledu zvoka prestopali meje svojih precej natančno strukturiranih kompozicij, mnogo bolj, kot smo imeli priložnost slišati v preteklosti, in s tem, skupaj s soli, nekoliko nadomeščali kompozicijsko predvidljivost.
.
Pripravila Maja Matić.
Komentarji
komentiraj >>