Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nagrada Ohoho! (2065 bralcev)
Petek, 13. 5. 2011
Andrej Pezelj



Vsako nagrado je treba misliti kot subjekt. Sleherna nagrada je namreč prisiljena delovati tako kot umetnik, odločati o strategijah, logistiki, rizikih. Namesto da bi o nagradah razmišljali kot o nekih mrtvih institucijah ali imobilnih kategorijah, ki naj bi jih nalepili umetnikom, je mogoče bolje izbrati nasprotno smer in pogledati, kako nagrada v nekem slehernem polju celo konkurira umetniku, se nanj referira ali ga izključuje, z edinim ciljem napredovanja na lestvici vrednosti.
Vsako nagrado je treba misliti kot subjekt. Sleherna nagrada je namreč prisiljena delovati tako kot umetnik, odločati o strategijah, logistiki, rizikih. Namesto da bi o nagradah razmišljali kot o nekih mrtvih institucijah ali imobilnih kategorijah, ki naj bi jih nalepili umetnikom, je mogoče bolje izbrati nasprotno smer in pogledati, kako nagrada v nekem slehernem polju celo konkurira umetniku, se nanj referira ali ga izključuje, z edinim ciljem napredovanja na lestvici vrednosti.
 
Kot vsak subjekt tako tudi nagrada nima nešteto možnosti v svojem operativnem polju. Recimo, po tipu selekcioniranja lahko postavi žirijo, ki bo iz širokega fonda umetnikov neposredno izbrala zmagovalca, recimo tako, kot to delajo pri Nobelovi nagradi. Takrat izbor spremljajo različne zgodbice o tem, kdo vse je bil v ožjem krogu, kako je zmagovalec izvedel za veselo novico in podobno. Sámo nagrado pogosto obkroža neka mističnost in ji to pogosto služi za pridobivanje lastne karizme.
Na drugi strani imamo taktiko razpisa, kjer institucija, ki podeljuje nagrado, povabi umetnike k sebi in se tako izogne nalogi široke selekcije.
 
Nagrada OHO se je odločila, da umetnike povabi prek razpisa. To je predvidljiva poteza, a je za to verjetno več razlogov. Prvič, če bi hotela samoiniciativno izbrati zmagovalca, bi bilo treba imeti veliko denarja - treba bi bilo plačati vsaj žirijo, saj če hoče, da ima njena odločitev neko težo, ne sme izbrati umetnika na hitro. Pri nagradi OHO pa enostavno ni denarja, saj ne umetniki ne žirija niso dobili avtorskega honorarja. Nagrada OHO pač bazira na volonterizmu in mora to breme tudi nositi. Stvar je še bolj zapletena. Tudi če bi nagrada OHO imela več finančnih sredstev, se kot mlada nagrada ne bi mogla ker tako odločiti za taktiko direktnega izbora, saj se to pogosto potem razlaga z elitizmom institucije in se v tem primeru vedno hodi po robu legitimnosti, vedno z grožnjo banalizacije. V tem primeru bi mogoče na dan prišel cel kup konceptualnih problemov: kriteriji, pogostost podelitve, originalnost kriterijev, ugled članov žirije in tako naprej.
 
Vidimo namreč, da mora nagrada, tudi če se tega ne zaveda, nenehno premišljevati o sami sebi, vedno delati na svojem razvoju, se izboljševati in menjati taktike, iskati prodore. V majhni izbiri možnih potez se mora poskušati odločati za tiste, s katerimi bo malo po malo napredovala ter zbirala realne in imaginarne točke.
 
Po drugi strani nagrade lahko delimo na tiste, ki umetnikom koristijo, in na tiste, ki se z umetnikom okoriščajo. Ne glede na to, da je zmagovalec, Beli sladoled, dobil šesttedensko rezidenco v New Yorku, je letos očitno, bolj kot kadarkoli prej, da ima nagrada OHO več koristi od zmagovalca kot ima zmagovalec koristi od nagrade. S povezovanjem na izvirnost Belega sladoleda se je ugled nagrade dvignil enkrat za vselej. Izbor Belega sladoleda je močan prelom v petletni tradiciji predvidljivih trendovskih umetnikov.
 
Nagrade seveda lahko delimo na spontane in toge. Nagrada OHO na žalost spada v kategorijo togih nagrad. Za njo stoji cela hierarhija institucij. Ko po spletu raziskujete mrežo, katere del je nagrada OHO, se nenehno sprehajate od Balkana do New Yorka, od New Yorka do Prage. Vpletenost v tako mrežo daje določene organizacijske prednosti, tudi status, a se obvezno reflektira v samem delovanju nagrade, v njenem obnašanju. Seveda, navezovanje na tradicijo skupine OHO je v umetniškem smislu veliko bolj privlačno, kot bi bilo navezovanje na tradicijo denimo Antona Gojmira Kosa ali Gabriela Stupice. Vendar če se povezuješ z mitom, moraš vsaj navidezno oponašati njegov sloves. Organizatorju to na žalost ni uspelo.
 
Beli sladoled je nagradi OHO podaril zabaven in luciden spektakel. Umetniški duet si je sam naredil podij z zelo povišanim prvim mestom. Leon Zuodar in Miha Perne sta se simpatično smejala iz svojega piedestala in čakala na proglasitev zmagovalca, ki se je odvijala v sosednji sobi. Ko je žirija poklicala vse nominirane, da jih predstavi publiki, med njimi seveda ni bilo Belega sladoleda, saj sta imela svoj piedestal in sta na neki način že tako ali tako zmagala. Za enega od organizatorjev je bilo to seveda preveč škandalozno, zato je prosil umetnike, da pridejo dol.
 
Beli sladoled nista tisti tip umetnikov, ki za vsako ceno hoče drugim podtakniti svoje sporočilo. Belega sladoleda ne moremo razumeti brez minimalne doze avtoironije. Tisti, ki v svoji togosti ne morejo sprejeti šale na svoj račun, si niti ne zaslužijo spektakla Belega sladoleda. Šele ko se je pridružil preostalim nominirancem, je Beli sladoled lahko zmagal. S tem pa je zmagal tudi birokratski duh nagrade OHO.

Zmage Belega sladoleda se je vseeno neizmerno veselil Andrej.


Komentarji
komentiraj >>