Torek, 17. 5. 2011
kvisnar
* Maria Juur je doma iz Talina v Estoniji. "Lahko bi se ukvarjala z manekenstvom," ji zatrjuje šefica založbe Not Not Fun, Amanda Brown. Maria pa odgovarja, da je že tam pri trinajstih izpadla iz manekenske konkurence, ker je bila - po nerazumnih manekenskih standardih - predebela. "Zato sem se morala zadovoljiti z umetnostjo," doda v resigniranem tonu, v katerega iskrenost lahko takoj podvomimo.
Pristanek v vodah umetnosti kot posledica neizpolnjene manekenske poti Marie Minerve nam mimogrede ponudi neke vrste hierarhijo vsiljenih prioritet sodobnega razumevanja ženske kariere, kot ji lahko sledimo preko mainstreamovskih medijev. Vprašamo se lahko, na kakšnih postulatih temelji v to smer kanalizirana ženska želja in koliko takšna kariera - pa tudi hierarhija - temeljita na pogledu od zunaj; tistemu, ki žensko želi kot objekt in vztraja na podreditvi njene dejanske želje, saj mora biti ženska v prvi vrsti lepa in zapeljiva.
Pravzaprav ne čudi, da je Maria Minerva potemtakem pristala pri založbi Not Not Fun. Amanda Brown, nekoč prvi glas Pocahaunted in danes delujoča kot LA Vampires, je v pogovorih eksplicirala, da želi biti seksi in investirati v erotično privlačnost. To naj bi bil odgovor na neke vrste strah pred izkazovanjem svoje seksualnosti, ki predstavlja kontrapol prej opisani seksualnosti in je trenutno lasten ženskam v glasbenem podzemlju, pravi Amanda. Ženske si morajo, po njenem mnenju, prisvojiti nazaj svojo privlačnost in željo ter oboje pokazati tudi navzven.
Potem je prišla Maria Minerva in zdi se, da predstavlja prvovrstno utelešenje feminističnih idej Amande Brown. Maria Minerva je projekt triindvajsetletne Estonke Marie Juur, ki trenutno biva in deluje v Londonu. Pozornost je pritegnila z dvema izdajama, 12-palčnim EP-jem "Noble Savage" ter kaseto "Tallinn at Dawn". Oboje je založila Amanda Brown preko svojih založb Not Not Fun oziroma hčerinske 100% Silk.
Oče Marie Juur velja za enega vodilnih estonskih glasbenih kritikov, kar nam najverjetneje pojasni ozadje bogate zakladnice glasbenih referenc, skozi katero - odlično, odločno in pravzaprav precej lahkotno - krmari Maria Minerva. Pri tem se ne ozira na zmerljivke nekaterih, ki bi radi njeno glasbeno početje na hitro odpikali kot ceneno. Marijine reference, s katerimi operira, so lahko znane popularne skladbe v podlagi njenih psevdokaraok ala "Unchain My Heart" na albumu, ki ga bomo nocoj poslušali, ali pa nedavno ospletičena "More Than a Woman". Lahko je navidez odsotno brbljanje besedil nekega komada Spice Girls preko remiksanih podlag drugih bendov - takšen je Marijin remiks skladbe "Song to Cheer You Up", grškega dua Keep Shelly in Athens. Lahko je semplanje glasu Ariela Pinka ali Gie Carangi, biseksualne supermodelke in manekenke iz prve polovice osemdesetih, ene prvih medijsko znanih žensk, ki so postale žrtev AIDS-a. Lahko je tudi citiranje znane fraze Gang of Four "The problem of leisure / What to do for pleasure", ki pa se v Mariinem primeru navezuje na zanimivo in nepričakovano uporabo te skladbe v zgodovinski soft-porn drami Sophie Coppola o Mariji Antoinetti.
Igračkanje Marie Minerve ne gre omejiti zgolj na filmske ali glasbene reference, ki po mnenju kritika revije The Wire, Tonyja Herringtona, segajo celo do Nico in njenega albuma "Marble Index". Zdi se, da je celotna artistična persona Marie Minerve zgrajena na eluzivnosti in kontra-eksplicitnosti ženskega Erosa. Je Maria seksi? Je njena glasba seksi? Maria navidez sramežljivo eksplicira, da je prej nerodna kot seksi. Toda ali govori o sebi, Marii Juur, ali o Marii Minervi? Tega nam ne pove. Na vprašanje o vsebini svojih fantazij (pričakovali bi omembo kakšnega princa na belem konju, kajne), Maria odgovori, da jo je sošolka označila kot zapeto in ji priporočila, naj postane "telo brez organov". "Zato zdaj sanjam, kako bi bilo to videti," zaključi.
Estetiko Marie Minerve bi lahko na hitro označili kot estetiko karaok. Sramežljivo petje, ki skuša biti 100-odstotno natančno, a se hkrati spogleduje z zgodnjo Donno Summer, znane glasbene podlage, znane fraze in besedila. Toda če se malenkost bolj poglobimo v zvok, ugotovimo, da eluzivnost imidža Marie Minerve še kako odseva tudi v njeni glasbi, saj so njeni sestavni elementi velikokrat osenčeni, nejasni, zamegljeni in namočeni v efekte, kakršen je eho. 12-palčni EP "Noble Savage" je Maria sama označila kot "slutwave"; na drugi strani pa je "Tallinn at Dawn" precej bolj mehkoerotičen in seksualno neekspliciten.
V Marijini sobi se dogajajo „čudne reči“, kot sama pravi v skladbi „Strange Things Are Happening In My Room“. Zakaj te „čudne reči“ dajejo slutiti, da se v sobi dogaja zanimivo prepletanje seksualnega in ustvarjalnega?
Če kaj, je jasno eno: Maria Minerva zelo dobro eksplicira, da Ženska Želja obsega tudi Lastno Sobo, takšno, kot nam jo je podala Virginia Woolf. Maria je ena tistih, ki si je vzela pravico do lastne sobe - in v njej počne, karkoli se ji zahoče. Vse možne čudne reči; od oblačenja in ličenja, preko fantaziranja, samozadovoljevanja in brezdelnega popivanja, vse do zanimivega ustvarjalnega prispevka k sodobni popularni glasbi.
pripravila Katarina Višnar
Komentarji
komentiraj >> Re: MARIA MINERVA: Tallinn At Night (Not Not Fun, 2011) (ponovitev 24. 5. 2011 ob 0
apakus [18/05/2011]
podoben okus za porniče ma kot js
odgovori >>
Re: MARIA MINERVA: Tallinn At Night (Not Not Fun, 2011) (ponovitev 24. 5. 2011 ob 0
hoffmann [17/05/2011]
Vaja potrpežljivosti
odgovori >>
Re: MARIA MINERVA: Tallinn At Night (Not Not Fun, 2011) (ponovitev 24. 5. 2011 ob 0
hoffmann [17/05/2011]
Vaja v potrpežljivosti
odgovori >>
Re: MARIA MINERVA: Tallinn At Night (Not Not Fun, 2011) (ponovitev 24. 5. 2011 ob 0
rajko [17/05/2011]
opa, not not fun :) we likez.
odgovori >>