Četrtek, 19. 5. 2011
aleš
PAUL ABBOTT & GUILLAUME VILTARD, BALŽALORSKY/ DRAŠLER TRIO, 18. 5. 2011; Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana
* Con Fine Aperto, kot se je spet potrdilo včeraj, ne gre razumeti kot zgolj glasbeno organizacijske branže, pač pa serijo večerov z določenim redosledom. Osredotoča se na zvočno dogajanje in tendira k temu, da je le-to strnjeno v čas, ki ga očitno, vsaj po mnenju organizatorjev, zvočna usmeritev odprte meje prenese. Vsaj glede včerajšnjega prvega benda, natančneje mojih preteklih izkušenj z njim, je omenjena okoliščina pomembna. Videz, da gredo zasluge za to zasnovi Con Fine Aperto, pa je zagotovo pripisati zgolj slabemu začetku tega teksta, pisanem iz parcialne drže receptorja.
Člane Balžalorsky Drašler tria je bilo mogoče slišati že ob različnih priložnostih, najbolj stalna pa je zasnova zasedbe Zmajev rep, ki svojo držo oblikuje že nekaj let, tudi ob stalni prisotnosti bratov Drašler na tolkalih in kontrabasu. Čeprav je trio zasnovan precej bolj odprto kot omenjena zasedba, pa je ob preteklih nastopih, sodeč po pisanju kolega, že razvil neko svojo prisotnost. Po bolj slučajnih izkušnjah avtorja tega teksta pa je, na drugi strani, omenjeni trio še vedno znal nastopiti kot še vedno iščoč in izgubljajoč se jam band.
Nasprotno nazadnje omenjenemu je včerajšnji nastop tria minil zgoščeno in osredotočeno. Res pa je, da je med tremi igralci vsaj zvočno na trenutke prevladal edini električni instrument, to je množica kitarskih efektov, skozi katere je Balžalorsky modificiral kitarske zvoke. Tega ni počel brez občutka, in pravzaprav je njegov zanimiv moment po mojem mnenju ravno to, da se množica pedal prelevi iz kitaristovih gadgetov v skorajda samostojen električen instrument. Melodika, ki je sicer prisotna, a večinoma potisnjena v drugi plan, pa ravno omogoči zvočen niz, kateremu pritegne na primer mehek zvok činele. Najbolj ubran je bil trio v tišjih momentih, kljub težko doseženemu in večkrat podrtemu sorazmerju med elektronskim in akustičnima instrumentoma pa na ravni posameznih zvokov triu ni mogoče več očitati neposlušnosti ali odvečnih, štrlečih tonov. Kar pa tudi ni več toliko posledica veščosti posameznikov, o kateri ni dvoma, pač pa uigranosti tria, četudi sestavljenega bolj ali manj ad hoc.
In četudi na videz zelo klasična postava BaLžalorsky Drašler tria, ki pa je, kot rečeno, v igri mnogo manj klasično zveneča, je bila njihova umestitev v včerajšnji večer na mestu. Sledil jima je dvojec Guillaume Viltard na kontrabasu in Paul Abbott na 'objektih' in elektroniki. Oba se mudita v Ljubljani že nekaj dni, vendar kake širše refleksije na njune pretekle nastope tu ne morem podati. Za razliko od tria je drugi nastopajoči, v Londonu delujoči dvojec v ospredje postavil akustičen odzven različnih predmetov, kjer je kontrabas zagotovo zavzel bolj opazno vlogo in vstopil v duet s sicer ozvočenimi predmeti oziroma tolkali. A je Abbott njihov zvok obdelal v predvsem akustični maniri, kar pomeni, da je izkoriščal frekvence predmetov predvsem glede na njihovo prostorsko postavitev, bližino ali oddaljenost ter dotik. Pristop k igri je pri obeh precej minimalističen, a ravno skozi drobne zvočne nianse izvabi bogastvo zvokov, še posebej Paul Abbott. Zdaj že nekoliko daljši nastop je bil tako bolj razgiban kot prejšnji, četudi sta se oba vračala k tišjim predelom.
Ob iskanju zaključne poante je včeraj klub menza pri Koritu zapustil Aleš Rojc.
Komentarji
komentiraj >>