Ponedeljek, 23. 5. 2011
Mateja Kurir
Ljubljanski dnevi Orisa so tokrat peto leto zapored zbrali mednarodne in domače arhitekte, ki so minuli četrtek prikazali svoje delo v Cankarjevem domu. S tem zborom v organizaciji revije Oris se je zaključila serija arhitekturnih konferenc z mednarodnim predznakom, ki je to pomlad zbirala na kup arhitekturno čuječe občinstvo po prestolnici. Za razliko od preostalih konferenc lahko rečemo, da so Orisovi dnevi v izredno raznoliki druščini arhitektov iskali izčiščen arhitekturni jezik posameznega ustvarjalca in ga na koncu dneva tudi našli. Brez odvečnega glamurja in, če smemo dodati, s primesjo provincialnega melosa.
Revija Oris, kot ena osrednjih arhitekturnih izdaj v srednjeevropskem prostoru, že vrsto let nastopa kot zbiralec in izložba svetovne in regionalne arhitekturne produkcije. Vsako leto svoje izbrance na regionalnih ali osrednjih Dnevih Orisa pokaže tudi v živo. In če imajo Dnevi Orisa v Beogradu, Ljubljani, Dubrovniku in še kje bolj krajšo listo nastopajočih, za govorniški pult na Dnevih Orisa v Zagrebu stopi prava četica vrhunskih arhitektov in umetnikov iz celega sveta. Večtisočglavo občinstvo srečuje na Zagrebški izvedbi arhitekte, ki postavljajo nove parametre v oblikovanju in reševanju arhitekturnih izzivov, samo srečanje pa se lahko kosa s podobnimi zbori na najvišji ravni drugje po svetu.
Ljubljanska inačica Orisovih dnevov je bila v primerjavi z Zagrebško veliko skromnejša in manj visokoleteča. Organizatorji, med katerimi so bili ob reviji Oris še Društvo arhitektov Ljubljana in Zavod Trajekt, so v Linhartovo dvorano pripeljali enega domačega in tri tuje arhitekte. Gre za štiri popolnoma raznorodne ustvarjalce, ki delujejo na različnih koncih sveta in ob tem uporabljajo drugačne vstopne točke za razumevanja prostora ter oblikujejo specifične končne rešitve. Prav ta poseben arhitekturni jezik vsakega izmed predstavljajočih se arhitektov je srečanje ohranjal na visoki vsebinski ravni. Prikazane rešitve, pa naj je šlo za gorski bivak v Kamniških Alpah ali mednarodni kongresni center v Madridu, je namreč družila skupna beseda: dovršen izraz arhitekture.
Kot arhitekturo z veliko začetnico, ki korenini v tesnem stiku z materiali in sočno svetlobo ter svoje navdihe črpa iz
umetnosti, gotovo lahko označimo uresničene projekte Heinza Tesarja, ki je svoj atelje na Dunaju odprl daljnega leta 1973. Čeprav so nekateri poslušalci med njegovim izborom projektov, ki se je raztezal od bank do stolov in kipov ter cerkev, prav neusmiljeno zadremali, je starejši gospod dolgih belih las vselej presenečal s prikazanimi kreacijami. Njegov arhitekturni jezik se dotika modernizma in se pri tem rahlo naslanja na postmodernizem, pri tem pa modelarsko izhaja iz reliefa kot vstopne točke za poglobljeno razumevanje dane lokacije. Z belo dvorano za raziskovalni inštitut ISTA v Avstriji, ki s premično streho dopušča sončno svetlobo prav do občinstva v leseno obitem prostoru, je z drznimi linijami proti koncu kariere dosegel enega od viškov svoje arhitekture. Heinz Tesar je zaprisežen ljubimec arhitekture in, kot pravi sam, lahko samo strast in ljubezen ohranjata arhitekturo v njeni pravi esenci.
Slovenski arhitekt Miha Kajzelj, ki je pravkar prejel Plečnikovo odličje, je kot kontrapunkt mestnim zgradbam Heinza Tesarja sprva prikazal film o gorski oziroma alpinski arhitekturi ter nato bivake v gorah, ki jih načrtuje kot eden redkih specialistov pri nas. In tudi če se med alpinske arhitekte uvrščajo velika imena, kot so Bruno Taut in Peter Zumthor, smo lahko videli, da gre pri tej zvrsti arhitekture za univerzalne principe, ki zaradi ekstremnih razmer enačijo prostor od Bohinja do Kavkaza. Bivak Miha Kajzlja, ki stoji na odprti in nepregledni pokrajini v Kamniških Alpah, je zaradi vertikalne podobe viden od daleč in nudi življenjsko potrebno zavetje planincem v nepredvidljivih okoliščinah. Svetel prostor ima fleksibilno notranjost, ki omogoča izmenjavo miz in postelj, zaradi svoje vertikalnosti pa je netipičen za gorske bivake. Zgrajen je bil v dolini, helikopter pa je ta nekaj več kot 2 toni težak bivak prepeljal na betonsko polico, kjer so ga fiksirali in postavili v enem dnevu. »Arhitektura je igrača,« smo slišali ob tem komentar Miha Kajzlja.
Žive barve in predana pozornost specifičnemu genious-loci najbrž najbolj na kratko opišeta delo mlade hrvaško-nizozemske arhitektke Lade Hršak, ki se je pri prikazanem sprehodila od Nizozemske do Venezuele in nazaj. V njenem biroju DHL se že nekaj let posvečajo tudi raziskovanjem sodobnih nomadov in tako združujejo posameznike, ki svoje življenje konstantno spravljajo v nekaj kovčkov in se premikajo po svetu.
Luis Mansilla je zaključil četrtkov večer arhitekture z dvema projektoma, ki so najbolj aktualna za obsežen španski biro Mansilla y Tunon. Muzej kraljevske zbirke v Madridu stoji na začetku starega mestnega jedra in kot lamela v štirih nadstropjih podpira katedralo ter kraljevo palačo. Z izkopom v hrib so domiselni španski arhitekti vzeli prostor za muzej, ki ga prej ni bilo, in ohranili trg med dominantami v prostoru. Muzej je sedaj v gradnji, namenjen pa bo razstavi kočij, tapiserij in glasbil, ki so bila zaplenjena kraljevski družini med revolucijo. Popolnoma drugi, a vseeno isti arhitekturni jezik pa govori ogromni mednarodni kongresni center, ki se kot edina kupola umešča med štiri slavne stolpnice novega dela Madrida. Navdih za kupolo izhaja iz Brunaleschijevega zaključka katedrale v Firencah, je pojasnil Luis Mansilla, spreten govorec in predavatelj po vrhunskih arhitekturnih šolah v Španiji in ZDA. Ideja za fotovoltaične celice, ki bodo pripete kot čebelnjak na celotno fasado te futuristične stavbe, ki že kaže presežke večkrat nagrajenega biroja, pa odraža pobudo za čim večjo energetsko samovzdržnost.
Prijemi za jasen in prepoznaven arhitekturni jezik so ključni atributi tokratne edicije Ljubljanskih Dnevov Orisa, kjer je domiselno oblikovan prostor stopil na oder in se pustil občudovati v majhnem in velikem merilu dobre arhitekture.
Na Orisovih dnevih je hiše v misli risala Mateja Kurir.
Komentarji
komentiraj >>