Ponedeljek, 30. 5. 2011
kvisnar
* Crystal Fighters. Pa povejte, ali takšno ime zasedbe zveni resno v časih, ko so se kristali znašli v imenih premnogih glasbenih zasedb. In še bojevniki za povrh. Verjetno takšni, ki se bojujejo za ljubezen in verjamejo v Dobro? Crystal Fighters na to vprašanje ne odgovorijo; pravzaprav se raje ovijejo v prikladno misteriozno mešanico legend, zgodb in resnice.
Tako legenda pravi, da je zasedba nastala po tem, ko je članica Laure našla skriti dnevnik svojega pokojnega norega dedka, v katerem je odkrila nedokončano opero, poimenovano Crystal Fighters. To, kar zdaj počno v Londonu delujoči Španci Crystal Fighters, pa naj bi bilo nadaljevanje njegovega dela. Drzno, ni kaj. Očitno pa zadosti privlačno, da so se sredinski mediji odzvali z veliko hvale, češ da je prvenec te zasedbe Star of Love zelo pričakovan album, ki poka od originalnosti, izraženi skozi neverjetno mešanico glasbenih žanrov. Okej, počasi.
Res: kar me je najbolj presenetilo pri Crystal Fighters. je njihovo na momente že kar pretirano poseganje po žanrih. Ti so tako raznovrstni, da bi pri njihovem golem naštevanju zagotovo rekla, da taka z-mešanica že ne more dobro zveneti. Hja, njim pa celo uspe, da skozi ves ta patchwork potegnejo neko prepoznavno rdečo nit. Slišimo "vse": od čistokrvnega popa na sledi Abbe in njenih evrootrok prek hitroritmičnih rejverskih nastavkov do elementov folka in world glasbe, kjer člani skupine navdih dobesedno iščejo v kotičkih celotnega globusa.
Otvoritvena Solar System nas prek klubskih ritmov v pravem smislu popelje v dogajanje na plošči in se - kot bomo videli na koncu - dobro ujame z zaključno Follow. Res pa že v tej skladbi slišimo, da so uporabljena besedila slišati bolj kot zapolnitev prostora s frazami, še najbolj blizu komercialni plesni glasbi. Žal nima haska, da bi v njih iskali kakšen globlji pomen. Na Solar System se odlično navežeta Xtatic Truth in nekoliko trša I Do This Everyday. Champion Sound nas nato popelje v nekoliko bolj mirne, newageevske frekvence in melodije. Plage nas definitivno spomni, da glasbe Crystal Fighters v celoti ne gre jemati preveč resno, temveč raje kot uživaško igračkanje z na trenutke dobrimi rezultati. Predstavljam si, da na živih nastopih takšen komad dodobra premeša in premakne poslušalstvo. In The Summer je precej bleda, At Home pa najdaljša skladba albuma, ki je po svoji obliki že tako všečna, da se nam ves ta njen sladkor lahko tudi upre, vsekakor pa si po njej sladkarij ne želimo še nekaj časa. K sreči se potem premaknemo do skladbe I Love London, ki ritem iz osladnega spremeni nazaj v nekaj bolj evforičnega, trdnega in koncertnemu plesišču všečnega. Ravno živi nastopi Crystal Fighters naj bi bili polni presežkov in resnici na ljubo, verjamem, da bi znalo biti tako.
Zanimivo je, da so Crystal Fighters svoj najboljši dosežek postavili na sam konec albuma. Skladba Follow je prav gotovo izstopajoča na tem ploščku, saj v eno celoto združuje največ prvin, pred tem predstavljenih na albumu. Tu najdemo nalezljiv plesni ritem, dobro premišljeno dinamiko skladbe, nekaj folka in refren, ki mu je preprosto slediti.
pripravila Katarina Višnar
Komentarji
komentiraj >>