MISERY INDEX, 30. 5. 2011; Pieffe Factory, Gorica, Italija

* V poplavi koncertov, ki je zadnji dve leti več kot očitna in za denarnico občasno vse bolj moteča, smo nekateri izdali pravi metal in se izognili nastopu legendarnih Saxon v Kinu Šiška ter se raje odpravili v klub Pieffe Factory v Lučniku, v Stari Gorici, kjer so nastopili ameriški death grinderji Misery Index.

Misery Index so najbolj znani po tem, da so zasedbo ustanovili nekdanji člani someščanov Dying Fetus, ki so hoteli malce stran od tehničnega vidika death metala, ki ga je žgala prej omenjena zasedba. Z močno družbenokritično noto, ki jo prevevajo ideje anarhizma in socializma, ter s poudarkom na glasbi, ki se giblje v spektru med death metalom, grindcorom in crustom oz. celo punkom, so Misery Index v zadnjem desetletju ne samo pridobili na svojo stran veliko množico oboževalcev, ampak tudi utrdili svoj status z odličnimi studijskimi albumi.

Eden takih albumov je tudi leto dni nazaj izdani Heirs To Thievery, katerega uspeh vabi zasedbo na konstantno turnejsko udejstvovanje, in tako so v manj kot šestih mesecih, kar smo jih videli nazadnje, spet prišli v našo bližino, tokrat v Lučnik, kamor pridete čisto enostavno, če potujete proti Novi Gorici in se malce usmerite preko italijansko-slovenske meje. Pieffe Factory je pravi underground klub, ki ga vodi skupina ljudi, ki verjame v enotnost in moč pravega undergrounda.

A kljub temu, da sta tako glavni bend kot klub bila že sama po sebi dovolj velika razloga, da bi si ogledali koncert, je klub zapolnilo le slabih 50 duš, ki pa so več kot dovolj prišle na svoj račun. Koncert so odprli italijanski death metalci Chronic Infection, ki, za razliko od večine italijanskih glasbenih ekstremnežev, postrežejo z res odlično glasbo, ki spominja na Decapitated, Cannibal Corpse, Dying Fetus in še kaj. Kvintet je bil živahen, ves čas v gibanju, s komunikacijo in dobrimi komadi pa so ustvarili res dober občutek, ki ga pisec te recenzije nisem začutil že dolgo. To je bil občutek, ki druži ljudi, ki v ponedeljek zvečer odjebejo vse živo, dajo nekaj denarja in se prepustijo dogajanju, ki jih odpelje - vsaj za tistih nekaj ur - daleč stran od vsakodnevnega sranja. Dobre pol ure izjemno podkovanega death metala je minilo prehitro.

Za njimi so na vrsto prišli Slot Machine, popolnoma nepotreben bend, ki ne samo, da nikakor ni sodil v zvočno sliko dogodka, ampak je svojo nepotrebno prezenco vlekel dlje kot deževni ponedeljek. Saj glasbeno niso tako napačni, a težava je v tem, da je miks nekakšnega metaliziranega hardcora, sludgea in nekakšnih neopisljivih glasbenih pasaž bil popolnoma dolgočasen in je sčasoma res zamoril vse skupaj. Na veliko nesrečo so igrali dlje kot njihovi predhodniki.

Po hitri pavzi so se na oder spravili ameriški Misery Index, ki so kljub vidni ''skrokanosti'' - za sabo so imeli peklenski festivalski vikend, na katerem so izgubili večino prtljage, CD-jev in še kaj - kaj kmalu dali vedeti, da bodo naredili najbolje, kar se da. In to jim je tudi uspelo. Z uvodnim komadom Embracing Extinction nas je veliko entuziastov skočilo v prve vrste, začelo vihteti z glavami in lasmi, medtem ko so ljudje kaj kmalu začeli skakati z odra (kar je bilo komično, saj je oder resnično nizek, ''stagediverjev'' pa je bilo maksimalno pet). Zvok je bil v vseh pogledih perfekten in kaj kmalu smo se zapletli v noro orgijo brutalnosti, v kateri je folk dajal vse od sebe, medtem ko je bend z vsako minuto prešvicanega ''grinda'' dajal še več nazaj.

Dvojni vokalni napad kitarista Marka Kloeppla in basista Jasona Nethertona je spodbujal k dretju besedil s strani publike, medtem ko so nas bombardirali izrazito agresivni riffi prej omenjenega Marka in novega kitarista Darrina Morrisa, vse skupaj pa je koordiniral nečloveško natančni tolkalec Adam Jarvis, ki je točen in izrazito močan udarjalec, najočitnejša vrlina tega norca pa je hitrost, kar se je izkazalo v komadu You Lose, s katerim je bend že počasi zaključeval nastop. Ta je trajal dobro uro in nas je popeljal skozi vse albume, poleg pa so predstavili tudi novi single Siberia, ki je namenjen pridobivanju sredstev za Amnesty International in se ga trenutno lahko dobi na njihovi internetni strani.

Če bi šel v detajle, bi gotovo našel tudi kakšno napako v celotnem dogodku, a zaradi dejstva, da je malo ljudi s sprva vidno utrujenim bendom uspelo ne samo ustvariti močno vez, ampak tudi priklicati pravi pravcati kaos, kot se za tako glasbeno dogajanje spodobi, lahko samo rečem, da sem spet bil priča koncertu s dušo, kjer nisi potreboval arene, teatralnosti in 50.000-glave množice, ampak le iskrenost in strast.

Vrat sem si pretegnil Tegla.