Četrtek, 9. 6. 2011
bruc
* Black Lips so odrasli. Njihovi koncertni izbruhi ne vsebujejo več toliko golote, razvrata in medsebojnega zalizovanja kot v preteklosti. Tudi v studiu so nadgradili svoj zvok. Še vedno so dovolj odbiti, da želijo s svojimi koncerti in turnejami počastiti najbolj eksotične rockovske dežele. Iz Indije so morali dve leti nazaj zbežati, da ne bi končali v zaporu, kako bo v drugih deželah, bomo še videli. Gre za enega od bendov, ki je v zadnjih slabih desetih letih vnesel v podtalni rock'n'roll ogromno svežine in sproščenosti. Njihov že šesti studijski album je prava osvežitev za prihajajoče vroče poletne dni. Danes boste v Tolpi bumov poslušali bend, ki sem ga v preteklosti toliko hvalil, da bi ga težko še bolj. No, morda se da še kaj dodati.
V podlagi poslušate najbolj psihedelično nastrojeno skladbo z obravnavanega albuma, ki se imenuje »You Keep On Running«. To je ena od redkih skladb, ki se direktno navezujejo na psihedelične učinke dve leti starega albuma »200 Million Thousand«.
Atlantska četverica se očitno vrača h glasbenemu slogu, ki je krasil njihovo stvaritev »Good Bad Not Evil«, izpred dobrih štirih let. Seveda so tokratni glasbeni izdelek tudi ustrezno zvočno nadgradili. Pri tem jim je pomagal tudi slavni producent Mark Ronson. Njegov spisek producentskih podvigov je resnično pomenljiv. Morda je najbolj razvpito njegovo sodelovanje z Amy Winehouse. Black Lips so se torej odločili za zelo prekaljenega producenta, ki je poskrbel za sočen in sproščen zvok. Nepotrebna ostrina, surovost in neotesanost je tokrat povsem odpravljena, kar morda še dodatno poudarja vse kvalitete ameriške četverice. Fantje imajo izreden občutek za veseljaške garažno-rockovske pesmi. Psihedelična sarkastična grozljivost se tokrat nekoliko umika pretkani aranžerski spretnosti in melodični dinamiki. Večina skladb na novem albumu je oblikovanih v tipične dvominutne spevne, garažno-rockovske uspešnice. Še vedno so sicer začinjene z značilnimi psihedeličnimi kitarskimi linijami, ki jih razdaja Ian Saint Pé Brown v navezavi z odlično ritem kitaro Colea Alexandra. Sicer pa celota deluje veliko bolj melodično, če ne že skoraj popoidno. Potem so tu še skladbe kot je na primer »Raw Meat«, ki v spomin takoj prikliče melodične odlike nepozabnih Ramones. Jared Swilley in Cole Alexander se odlično izmenjujeta pri svojih vokalnih nalogah, toda preostali bend ves čas sodeluje s sočnimi spremljevalnimi vokali, vzkliki in ritmičnim ploskanjem. Vse to je oplemeniteno tudi z gostom Seanom Lennonom, ki poskrbi za domišljene vložke s tereminom. »Arabia Mountain« predstavlja čisti garažno-rockovski užitek, začinjen s popom, ki ga sicer ne marajo nekateri starejši fani Black Lips. Slednji bi si bolj želeli njihove »flower punk« ostrine in razvratnosti, ki jih je krasila na njihovih začetkih. Ne glede na to pa je album presežno naravnan.
Gre za glasbeni izdelek, ob katerem vam prav gotovo ne bo dolgčas, saj je zabaven, enostaven in sproščen od začetka do konca. To je odličen album za sproščeno vožnjo proti toplim morskim krajem. Pred vami je torej nepogrešljiva zvočna igrača za poletno dopustniško veseljačenje.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>