Torek, 21. 6. 2011
kvisnar
* Junior Boys so že od prvih taktov svojega prvenca "Last Exit" predani opevanju romantične ljubezni. Njihove pesmi se najpogosteje ukvarjajo z romantiko, iskanjem idealne ljubezni, idealne ženske. Že to, da so "boysi", torej fantje, ki seveda ne nameravajo postati "moški", kaže na puer aeternovske nastavke idejnih postulatov tega kanadskega dvojca. Tematika romantične ljubezni se vsaj včasih zdi preveč plitka, da bi jo resen artist ohranjal pri življenju in ob tem ohranjal svojo zanimivost. Junior Boys pa so letos ustvarili album, ki se s precejšnjo lahkostjo postavi ob bok k njunemu svežemu, navdušujočemu prvencu iz leta 2004.
Res je, Junior Boys so atipični za pop že s svojo nikoli zaključeno introspekcijo, in še sploh s trajanjem svojih skladb, ki pogosto posegajo v domeno pet-plus minut, kar je bistveno predolgo za tipične pop-pesmuljčice. A kar Junior Boys naredi najbolj zanimivo in netipično, pa so v prvi vrsti njuna sintetisajzerska, hiperurbana, severnjaško hladna glasbena oblačila, v katera odevata svoje srce parajoče romance. Spomnimo se naslovnega komada s prvenca "Last Exit", ki je zvenel kot soul iz logov Marvina Gayea. Atmosfera, kakršno so znali pričarati, je bila enkratno otipljiva. Enoličnost nočne avtoceste, enolični ritem obcestnih luči, redki cestni simboli, posejani ob poti ... in lasje, ki zadišijo po prihajajoči jeseni. "Marvin bi jo z veseljem prepeval," se mi dozdeva vedno znova, ko jo poslušam. Ali pa patos, pomešan z resignacijo, zlahka berljiv že v naslovu skladbe "Teach Me How To Fight". Na drugem albumu, "So This Is Goodbye" iz leta 2006 so Junior Boys jasno opredelili enega izmed svojih vzornikov. Predelali so "When No One Cares", naslovno skladbo albuma Franka Sinatre iz leta 1959. Album je kotiral dokaj visoko v neodvisnih glasbenih medijih.
Če ne prej, pa so s tretjim albumom, "Begone Dull Care", poimenovanem po kratkem filmu Normana McLarena o jazz-pianistu Oscarju Petersonu, pokazali svoja artistična stremljenja in vzornike. Nemalokrat bi lahko povlekla paralele med Junior Boys in še enimi predstavniki recimo mu dizajnerskega popa, The Aluminum Group. Pri obojih gre za črpanje navdiha v železnem repertoarju pop-glasbe petdesetih in šestdesetih let (The Aluminum Group še najraje pri Burtu Bacharachu) in prevajanje navdiha v sodobne zvoke. Ti so pri Junior Boys še toliko bolj sodobni zaradi utemeljenosti na sintetiziranih zvokih. Kljub svojim kvalitetam se iz današnje perspektive zdi album "Begone Dull Care" preveč v špuri svojih predhodnikov in nekoliko utrujen; premalo novega je ponudil. Zato je fajn slišati, da sta Matt Didemus in Jeremy Greenspan uspela prenoviti svoj zvok in ga osmisliti na novo.
"It's All True" zveni kot njun doslej najbolj poskočen album, če lahko kaj takšnega sploh pripišemo Junior Boysom. Kajti že prav ljubko se mi je zdelo, kako Junior Boys vseskozi niso uspevali narediti "plesne glasbe, ob kateri bi se dalo plesati" (kar je bilo svoj čas menda prekletstvo nekega drugega dvojca "boysov" - Pet Shop Boys). A tule dobimo "Second Chance" - *prvi* resnično plesni komad Junior Boysov - in to mislim resno. "Second Chance" je prva resno dobra naslednica hrepeneče erotizirane skladbe "Bellona" z albuma "Last Exit". Oplazili so jo funkyjaški nastavki, svoj ritem pa zadržuje na decentnih, seksipilnih 100 udarcev na minuto.
Vendar na drugi strani dobimo tudi fantastično, skoraj sedem-minutno balado "Playtime", ki svoje pejzaže riše skozi čarobno medigro škrtega zvoka in hladnih, odprtih brezzvočij. Skladba se potem počasi polni z dolgimi toni, ki raztezajo harmonično ozadje in ki jih krasi podaljšan decay, počasno prehajanje zvoka v tišino.
Zdi se mi, da sta ti dve skladbi še najbolj izstopajoči, a tudi uvodna in zaključna skladba - to sta "Itchy Fingers" in "Banana Ripple" - lepo začinita celoto s svojo poskočnostjo.
pripravila Katarina Višnar
Komentarji
komentiraj >>