Vojna v Libiji je dober primer, kako so tudi poti proti največjim katastrofam tlakovane s plemenitimi cilji in dobrimi nameni. Vse se je začelo tedaj, ko je ameriški predsednik in Nobelov nagrajenec za mir Barack Obama ugotovil, da bi v Bengaziju ob napadu Gadafijevih sil lahko prišlo do zločinov nad civilnim prebivalstvom. Potem je bila v skladu z mednarodnim pravom sprejeta resolucija Varnostnega sveta OZN, ki je silam intervencije omogočila zaščito civilistov. Zgodilo se je torej prav to, za kar so zagovorniki humanitarnih intervencij ves čas trdili, da je skoraj nemogoče, saj naj bi predvsem Kitajska in Rusija zagrizeno podpirali avtoritarne in reakcionarne režime po svetu. Zaradi česar so morale "naše", torej dobre zahodne velike sile velikokrat "zaobiti" Varnostni svet in pri tem malce poteptati mednarodno pravo.

Od tega plemenitega trenutka je minilo že več kot sto dni. Resolucija Varnostnega sveta, ki je bila sprejeta zaradi zaščite civilistov, se je spremenila v svoje nasprotje, v opravičilo za intervencijo zveze NATO na strani raznorodne koalicije upornikov, katere cilj je "sprememba režima". In samo vprašanje časa je, kdaj se bo ta akcija zaradi "višje sile" tudi formalno spremenila v sicer s strani Varnostnega sveta OZN izrecno prepovedano kopensko intervencijo. Številni analitiki že opozarjajo, da sploh ne bi bilo presenetljivo, če bi bilo na koncu te vojne mrtvih bistveno večje število civilistov kot v primeru, če intervencije sploh ne bi bilo.

Težave pa so tudi z nekaterimi še nedavno povsem jasnimi pojmi. V preteklosti na primer ni bilo nikakršne dileme o tem, kdaj vojna je in kdaj vojne ni. Dokler so bile vojne kot skrajno sredstvo državne politike dovoljene, so države svojo pravico do uporabe sile pogosto izkoriščale, vendar so tedaj vojne tudi lepo in s primernim diplomatskim ceremonialom vljudno napovedovale. Avstroogrska je na primer po vseh pravilih in skrajno vljudno napovedala vojno Srbiji. Tudi Japonska je vojno ZDA napovedala z najbolj odličnimi izrazi spoštovanja. Odkar pa so vojne prepovedane, se je svet potopil v kaos. Vprašanje o tem, ali je država v vojni ali ne se je spremenilo v zapleteno pravniško bitko, v kateri vse strani z izjemno domišljijo povsem običajne pojme pleskajo s povsem novimi maskirnimi barvami.

Srbija je tako v devetdesetih letih sodelovala vsaj v treh vojnah na Balkanu, ne da bi bila v njih uradno kadarkoli zapletena, kar je potrdilo tudi Meddržavno sodišče v Haagu. Hrvaška je s podobnimi izgovori operirala po Bosni in Hercegovini. Ko je zveza NATO leta 1999 napadla tedanjo ZRJ, je ves svet to imel za vojno, razen pravnikov zveze NATO, ki so pojasnjevali, da gre za humanitarno intervencijo. Ko je bil leta 2003 napaden Irak, je večina sveta to imela za vojno, toda po pojasnilih ameriških pravnikov je šlo samo za krajši in časovno omejen sprehod ameriške vojske po Bližnjem vzhodu zaradi nujnega utrjevanja demokracije.

Prav zaradi posledic te politike se je ameriški nobelovcev in predsednik Barack Obama odločil za nekoliko previdnejši pristop. Ameriške sile so tako v napadu na Libijo sodelovale samo na začetku, potem pa so glavnino operacij prepustile evropskim zaveznikom. Ki imajo z zapletanjem v vojne že tradicionalno očitno še manj pravnih problemov. Razlog je bil očiten - če Barack Obama ne bi želel kršiti ameriške ustave, bi za odobritev vojaške intervencije moral zaprositi Kongres. Da bo to naredil, je sicer tudi sam večkrat glasno zatrdil tudi v času svoje predsedniške kampanje. Toda po oceni številnih ameriških kongresnikov se sedaj dogaja nekaj povsem drugega - ZDA neposredno sodelujejo v napadih zveze NATO v Libiji, ne da bi imel Barack Obama kakršnokoli zakonsko pokritje za to intervencijo. Ameriški predsednik pri tem seveda ne ravna nič drugače, kot so ob številnih drugih intervencijah v tujini ravnali mnogi njegovi predhodniki. Toda prav v tem je težava - Barack Obama je namreč na svoj položaj prišel ravno z obljubo, da bo v tem pogledu ravnal popolnoma drugače. Da bo spoštoval ameriške in mednarodne zakone.

Pri tem je v vsej zgodbi morda še najbolj zanimiva prav metoda, s katero poskušajo pravniki Bele hiše tudi to, razmeroma enostavno vprašanje spremeniti v nekakšen izjemno zapleten problem in nato s pomočjo pravniške latovščine predsedniku razširiti svobodo odločanja prav tam, kjer mu jo domača zakonodaja omejuje. Resolucija o vojaških pooblastilih, ki so jo v ZDA sprejeli po debaklu v Vietnamu leta 1973 namreč zahteva dovoljenje Kongresa za vsako vojaško akcijo, v kateri ameriški predsednik ne bi zahteval napovedi vojne. Vojska ne sme biti udeležena v takšni vojaški akciji brez odobritve Kongresa več kot 60 dni, to obdobje pa se lahko podaljša še največ za 30 dni. Intervencija proti ZRJ je trajala 78 dni. Intervencija, ki jo sedaj v Libiji vodi NATO pa je že presegla 100 - dnevni rok.
Pravniki Bele hiše kljub temu trdijo, da predsednik Obama ni prekoračil svojih pooblastil, ker naj bi ameriške sile v Libiji imele zgolj "podporno vlogo" in niso neposredno vpletene v "sovražnosti", ker si menda "ne izmenjujejo ognja" s sovražnimi silami. Pravniki ameriškega predsednika celo trdijo, da sam izraz "sovražnosti" ni natančno opredeljen in da je zato mogoče trditi, da Barack Obama ne krši zakona. Ameriški predsednik je po 60 dnevih vojne v Kongres poslal celo nekakšno sporočilo, v katerem je zapisal nekaj povsem unikatnih orwellovskih izrazov, na primer o tem, da ameriške sile niso zapletene v "kinetično humanitarno akcijo". Kar naj bi po domače pomenilo, da ameriške sile pač "ne streljajo" na sile libijskega voditelja Gadafija. Kar seveda ni povsem v skladu z dejstvi. Te trditve zato mnoge ne prepričajo. Za sodelovanje v tej vojni namreč ZDA dnevno porabijo 510 milijonov dolarjev. In ta denar ni porabljen samo za oskrbo letal z gorivom, prenos radarskih slik in informacij zaveznikom. Ameriški kongresniki sami opozarjajo, da ZDA nad Libijo sodelujejo tudi z brezpilotnimi letali, ki so že doslej izstrelile več kot 100 izstrelkov vrste "hellfire." Izstreljevanje raket na libijske sile pa bi vendarle moralo zadoščati kot dokaz, da so ZDA res zapletene v "sovražnosti." S tem se strinjajo celo najpomembnejši pravniki Pentagona. Vendar se je ameriški predsednik raje oprl na 38 strani dolgo analizo pravnikov Bele hiše, ki branijo njegovo politiko. In to tako, da je na opisanih 38 straneh samo eno poglavje posvečeno pravni razlagi, ki podpira ravnanje Baracka Obame v Libiji.

Zanimiva je tudi primerjava med ravnanjem Obaminih predhodnikov Busha in Clintona z ravnanjem sedanjega ameriškega predsednika. Kljub razlikam so imeli vsi podobne probleme, vendar na različnih področjih. Bush je za svoje akcije brez težav dobil kongresno podporo, vendar je ob tem vehementno poteptal mednarodno pravo. Na ta način je ravnal tudi Clinton, ki je za intervencijo na Kosovu dobil podporo Kongresa. Obama pa je v nasprotju s prejšnjima predsednikoma sprva spoštoval pravila, ki veljajo za uporabo sile v svetu, vendar je ob tem že uspel poteptati domačo ameriško zakonodajo.

Pri tem se je znova, toda na nekoliko drugačen način, nevarno približal politiki svojih predhodnikov. Republikanski podpredsednik ZDA, senator John McCain je na primer nekoč dejal, da "noben ameriški predsednik nikoli ni priznal ustavnosti resolucije o vojnih pooblastilih in tega ne priznavam niti jaz." Povedano drugače - zakon torej v ZDA ni zakon, če ga predsednik države ne prizna za zakon. Pri tem je najbolj presenetljivo prav dejstvo, da takšno nezakonitost očitno zagovarja tudi sedanji predsednik ZDA, ki se uradno trudi za napredek demokracije in spoštovanja prava. In zato v vlogi Nobelovega nagrajenca za mir v Libiji sodeluje v še eni - nezakoniti vojni.

Terminal je pripravil Igor Mekina.