Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Uvod v antifilozofijo (2459 bralcev)
Sreda, 13. 7. 2011
Bojan Anđelković



V vzhodnem Berlinu rojeni ter v Leningradu in Moskvi šolani umetnostni kritik, medijski teoretik in filozof Boris Groys je svetovno zaslovel že s svojo prvo uradno monografijo Celostna umetnina Stalin, v kateri je revidiral dotedanja stališča zahodne umetnostne teorije in zgodovine, po kateri naj bi bil socialistični realizem zgolj slaba masovna umetnost - in pokazal, da so njegove genealoške korenine v bistvu globoko zasidrane v modernizmu oz. historičnih avantgardah 20. stoletja, katerih osnovni namen je bil izničiti razliko med umetnostjo in življenjem.

S tem pa je Groys sprožil cel val teorij o samosvoji identiteti umetnosti Vzhoda, ki je naplavil tudi slovenske oz. jugoslovanske obale, saj so na njem plavali - in nekateri se še niso utrudili plavati - najbolj razvpiti neoavantgardni in retroavantgardni umetniki s teh prostorov pa tudi nekateri razvpiti umetnostni teoretiki, katerih imena tukaj - zaradi taiste razvpitosti - raje ne bomo omenjali.

Posledično Groys nikakor ni neznanka v slovenskem kulturnem prostoru: v funkciji umetnostnega kritika oz. medijskega teoretika je večkrat obiskal Ljubljano, med drugim tudi kot udeleženec ljubljanskega 14. mednarodnega kongresa za estetiko leta 1998. Leto zatem je izšel slovenski prevod že omenjene knjige, Celostna umetnina Stalin, leta 2002 pa pri zbirki Koda še knjiga njegovih tekstov, zbranih iz drugih, nič manj pomembnih monografij, v odličnem izboru in ob spremni besedi Janeza Strehovca, naslovljena Teorija sodobne umetnosti.

Vendar se Groys s svojo zadnjo knjigo iz leta 2009 - Uvod v antifilozofijo - ki smo jo, kar je zelo pohvalno, že dobili tudi v slovenskem prevodu pri zbirki Koda, slovenskemu bralstvu kaže v dokaj drugačni luči. Kurator ruskega paviljona na letošnjem beneškem bienalu se nam namreč tokrat predstavlja z zbirko esejev, ki ne spadajo na področje umetnostne in medijske kritike in teorije, ampak segajo v polje - če lahko tako rečemo oziroma če nekaj takega danes sploh še obstaja - čiste filozofije. Bolj natančno, poglavitni namen pričujoče knjige je retroaktivno vzpostaviti nekakšno »novo« razvojno linijo, novo vejo v okviru zgodovine filozofije, ki jo Groys poimenuje - antifilozofija. Toda kaj Groys misli s tem pojmom?

Francoski filozof Alan Badiou v pomembnem tekstu o Nietzscheju »Zgodovino sveta prelomiti na dvoje« definira antifilozofijo kot »nekaj, kar v svojem vrhuncu izjavi dolžnost filozofije ali njeno novo možnost v figuri nove dolžnosti«. Ta nova dolžnost filozofije pa ni izrečena s pomočjo filozofskega jezika oziroma sploh ni izrečena, saj se ta dolžnost ne izreka skozi jezik, ampak skozi življenja velikih antifilozofov, ki so seveda neločljiva od njihove filozofije. Drugače povedano, poglavitni nauki največjih antifilozofov razširjenega 20. stoletja, za katere Badiou razglasi Nietzscheja, Lacana in Wittgensteina, se prej kaže v tem, česar niso povedali, kot v tem, kar so. Tu se misli na »nauke« Nietzschejeve norosti, Lacanove končne nemosti in Wittgensteinovega nenavadno neosebnega ali nevidnega labirinta.

Groysova izpeljava pojma antifilozofije navidez sledi tej Badioujevi, s tem da jo bistveno razširi - s tem pa tudi popolnoma spremeni, saj ta dobi povsem drugačne in neslutene razsežnosti. Medtem ko namreč Badiou določa antifilozofijo kot nekakšno novo dolžnost filozofije, jo Groys določi kot novo dolžnost življenja; natančneje kot zapoved, katere namen je spremeniti življenje, to je obliko življenja. Na kratko, medtem ko je filozofija operirala s kritiko, operira antifilozofija z zapovedjo: »Zapovedano je spremeniti svet, namesto, da bi ga razlagali. Zapovedano je postati žival, namesto da bi razmišljali. Zapovedano je prepovedati vsa filozofska vprašanja in molčati o tem, kar ne more biti izrečeno. Zapovedano je spremeniti lastno telo v telo brez organov in razmišljati rizomatično namesto logično itd.«

Čeprav se dva izmed štirih pravkar citiranih stavkov seveda nanašata na filozofske koncepte Deleuza in Guattarija, se Groysova knjiga malo ukvarja s t. i. poststrukturalisti, čeprav jo v določenem smislu lahko beremo tudi kot svojevrstno tiho polemiko z njimi. Od slovite francoske filozofske reprezentance iz druge polovice prejšnjega stoletja je tam eksplicitno obravnavan le Jacques Derrida, ki mu je posvečeno posebno poglavje z istim naslovom.

Poleg njega pa v kazalu vsebine lahko zasledimo tudi imena drugih filozofskih megazvezd, kot so Kierkegaard, s katerim naj bi se veja antifilozofije tudi začela, potem še Heidegger, Benjamin in Nietzsche. Potem so tukaj tudi manj znani, v določenih krogih, s katerimi bi Groys verjetno rad polemiziral, celo pozabljeni oz. spregledani filozofi, kot so Lav Šestov, oba Lessinga - Theodor in Gotthold Ephram - ter Alexander Kojeve. In to ni konec seznama. Med antifilozofe po Groysu spadajo še pisatelj Ernst Junger, skladatelj Richard Wagner, umetniški kritik Clement Greengerg in medijski teoretik Marshal McLuhan.

Vsa ta imena navajamo – če to že ni dovolj jasno povedano - ker je Groysova knjiga strukturalno organizirana v poglavja, ki nosijo imena naštetih avtorjev. Če pogledamo kazalo, se zdi torej povsem koherentna. Vendar temu ni tako, saj gre v bistvu za dokaj heterogeno zbirko tekstov, ki jih je Groys objavljal v daljšem časovnem obdobju, in sicer ob zelo različnih priložnostih, vanjo pa so uvrščeni tudi nekateri novi teksti, ki jih je spisal prav za namen pričujoče knjige.

Odtod osebna imena mislecev v naslovih poglavij nimajo ne enake teže ne enakega smisla. Prvo poglavje z naslovom »Soren Kierkegaard« tako povsem upravičeno nosi tak naziv, ker se tam obravnava njegova filozofija v svoji celoti oziroma gre za odličen uvod v Kierkegaardovo misel. Vendar to ne velja recimo tudi za poglavje z naslovom »Richard Wagner, Marshal McLuhan«, ki je v bistvu predelava Groysovega teksta »Genealogija participatorne umetnosti« in torej govori predvsem o participatornih praksah v okviru sodobne umetnosti, ki jih po Groysu vpelje že Wagnerjeva umetnost, kulminirajo pa v sodobnih novomedijskih praksah, ki jih lahko beremo tudi skozi McLuhanovo medijsko teorijo.

Takšne heterogenosti Groysove knjige pa nikakor ne smemo razumeti kot njeno slabost, ampak prej kot kvaliteto, saj je podobna otroški omari, pri kateri nikoli ne veste, kakšna igrača vas čaka v naslednjem predalu; je neka zvrst Deleuzove knjige-škatle, z različnimi teoretskimi orodji, v kateri bo lahko marsikateri mojster našel prav tisto, kar pravkar potrebuje. Na otroški omari oz. delavski škatli pa je vseeno videti veliki napis: »ANTIFILOZOFIJA«. Ta nova-stara »stranska« filozofska veja pa se, kot že rečeno, definira kot zapoved: treba se je odločiti in ubogati. Pri tem pa, kot opozarja Groys, ne gre za golo filozofsko, ampak za življenjsko odločitev. Te odločitve pa se ne da preložiti. Zakaj? Iz enostavnega razloga: ker je življenje za to enostavno prekratko.

Za antifilozofijo se je za vas odločil Bojan Anđelković


Komentarji
komentiraj >>