@font-face { font-family: "Courier New"; }@font-face { font-family: "Cambria"; }p.MsoNormal, li.MsoNormal, div.MsoNormal { margin: 0cm 0cm 10pt; font-size: 12pt; font-family: "Times New Roman"; }div.Section1 { page: Section1; }

Pravzaprav bi lahko rekli, da inspiracija za odrsko postavitev Somraka bogov izvira iz De Breajeve uprizoritve iz leta 2006, ki si jo je avtor verjetno ogledal na XI. iberoameriškem gledališkem festivalu. Sam se je tam predstavil z Barokom.

Somrak bogov razkriva Pandurjevo strast v raziskovanju družbenega razkroja, padca vrednot in morale. Posredno pa tudi težnjo po edukaciji javnosti ob ponovnem vzniku fašizmov.

Za razliko od predhodnih avtorjevih uprizoritev ostaja tokrat presenetljivo zvest filmskemu – in historičnemu – originalu. Skozi družinsko tragedijo nemške aristokratske družine von Essenbeck izrisuje družbene spremembe, nastale znotraj nacionalsocialistične Nemčije v tridesetih. Sledeč Viscontiju oriše niz dogodkov ob parlamentarni izvolitvi Hitlerja, januarja 1933; padec Raihstaga, obračunavanje s političnimi nasprotniki, ki se izteče z Nočjo dolgih nožev.

Zgoščeno, a jezikovno nedovršeno besedilo, je prežeto z drobnimi, a pomembnimi tvorniki nacističnega režima; pojav koncentracijskih taborišč, fascinacija nad Marlene Dietrich, sovraštvo do Židov. Vsi ti pa se izgubljajo v vizualno in zvočno preobilje podob in simbolov, ki nam jih avtor, za lažje razumevanje, skozi repetitivnost nenehno podčrtuje, bodisi skozi jezik, geste bodisi nacistično ikonografijo.

Pred nami se v treh plasteh - oder, odsev v ogledalu in nadnapisi - in trikolorni scenografiji izgrajuje svet totalnega nadzora. Tehnična brezhibnost, estetska dovršenost, pretirana postavljenost likov na odru, kot odsev načina delovanja nacistične matrice. Za maskirano, »olišpano« postavitvijo Pandur z dopisovanjem Viscontijevega teksta ustvari paradoksalnost dejanskega stanja. S tem pa si nastavi past, saj razkriva nesistematičnost v razumevanju in znakovnem aparatu, ki ga vehementno uporablja.

Ekscentrični posamezniki, pritlikavec v vlogi naratorja in poudarjena erotizacija ter seksualnost. Homoseksualnost, ekshibicionizem, pedofilija in incestuoznost, kot sredstva za transformacijo spolnosti v serijo projekcij in fantazem.

Ekskluzivna imena španskega filmskega sveta, z Belén Ruedo v nosilni vlogi, gledalca ne prepričajo. Španski patos, vpisan v pretirano ekspresivni igri, primerljivi s patetičnimi melodramami in španskimi telenovelami, je vse preveč za srednje-evropsko gledališko izkustvo. Omenjen patos pa avtor tudi podaljšuje z instrumentalno glasbo v živo, pianista Ramóna Graua. Grauove partiture usmerjajo, spodbujajo in napovedujejo dogajanje, s čimer mu odvzemajo ves kreativni naboj.

Predvidljivost ustvarja lagodje, vodi v pasivnost in preusmerja gledalčevo pozornost k Pandurjevi velemojstrovini – vizualni pokrajini. Preprosta mizanscena, zgrajena s pomočjo miz in stolov, okrašena s skrbno izbranimi domačinskimi rekviziti aristokratskega sveta.

Mojster vizualnih efektov se tudi tokrat ne zadovolji s klasično odrsko postavitvijo. Nadgradi jo s filmskim modusom, ki ga izgrajuje z uporabo tekočega traku in ogromnega ogledala, skorajda istovetnega z odrom. S pomočjo slednjega ustvarja dvojno ekspozicijo pogleda ter hkrati vrača vprašanje odnosa med ogledalom in filmskim platnom.

Ogledalo deluje podobno kot platno. Film, pa čeprav le kot odsev, ki ga spremljamo v ogledalu, potencira učinek, ki ga je imelo ogledalo na Narcisa oziroma, ki ga ima živa uprizoritev v odnosu do podobe v ogledalu.

Ogledalo ponudi paleto načinov za prebiranje podob in jezika. Ptičja perspektiva razpre pogled z njegovo preusmeritvijo. Panoptikum kot totaliteta pogleda nad razporejenimi telesi v prostoru. Dialog med vertikalno in horizontalno dimenzijo skozi občasno razliko kolorita. Temni odsev v ogledalu kot prerokba brezizhodnosti družinske tragedije, medtem ko oder odseva v belem kontrastu – izpraznjenost in potencialnost rešitve, zasnovane na upanju. Omeniti velja tudi umanjkanje nekaterih, sicer uprizorjenih, a v odsevu izgubljenih podov. Prav tovrstni trenutki, kontrastni in nezapolnjeni odsevi, ustvarjajo redke trenutke individualnega prebiranja.

Moč bi bilo trditi tudi nasprotno; zaradi koreografij, ki so očitno ustvarjene prav za ogledalo, predstava še dodatno deluje artificialno.

Kontroverzni ustvarjalec svojevrstnega estetskega univerzuma, mag vizualnega, ustvarja pogoj za družabni dogodek elite, prav tiste, ki jo Visconti tako neizprosno obsoja. Nastavi ji ogledalo, za katerega se zdi, da ostaja brez učinka. Odsev, v katerem sodobni Narcis ne svoje lastne podobe.

Potencial predstave je iskala Jasmina.