* V tokratni ediciji RŠ Koncerta poslušamo trio legendarnega newyorškega prepihovalca Charlesa Gayla, ki je bil posnet leta 2006 na Švedskem in izdan pri lokalni založbi Ayler Records. Zgodba saksofonista in tudi občasnega pianista je danes že skoraj legendarna. Po nekaj desetletjih brezdomstva, igranja na ulicah in v raznih zasedbah je Gayle svoj diskografski prvenec »Homeless« posnel šele konec osemdesetih let. Takrat je tudi širši svet spoznal enega najmočnejših glasov na free-jazzovski sceni. Gayle je namreč eden najprepričljivejših dedičev coltranovsko-aylerjevskega ekstatičnega krika, ki se s pridigarskim zanosom seli skozi desetletja afroameriške godbe. In ravno iz tega vira se napaja Gaylova glasba, ki jo pogosto predstavlja v izrecno gospelovskih in splošno krščanskih terminih. To je lepo razvidno tudi na pričujoči plošči, kjer ob koncu koncerta na lastni napev »Holy Redemption« cepi še Aylerjevo »Ghosts« - na splošno veselje in vzklikanje publike.

Na koncertni plošči Live at the Glenn Miller Cafe' lahko slišimo Gaylovo delovno zasedbo izpred nekaj let, ko sta z njim igrala Gerald Benson na kontrabasu in Michael Wimberly na bobnih. Sam Gayle namesto zanj običajnega tenorskega saksofona ves koncert odigra na altovski različici. Ta pri njem zveni nekoliko mehkeje, samo igranje pa nikakor ne izgubi kričeče intenzivnosti. Novost je tudi prisotnost nekaterih jazzovskih standardov, kot sta npr. »Cherokee« in Coltranova »Giant Steps«, že omenjeno »Ghosts« pa lahko danes gotovo prištevamo med svojevrstne free-jazz standarde. Njihova prisotnost se lepo sklada z naravnanostjo zasedbe, ki je za razliko od zgodnejših Gaylovih posnetkov malce bolj nagnjena k jazzovskemu spektru te sicer precej odprte in osvobojene godbe.

Njihovo igranje na tej plošči je kot nekakšna obredna slavitev vsega vznemirljivega in divjega v bluesu in jazzu. Slišimo lahko nezadržno propulzijo razdrobljenega swinganja, ki je, kot o tem pravi Amiri Baraka, predvsem glagol in ne samostalnik. Naslajamo ali preprosto čudimo se lahko nad neskončnim meandriranjem fraz, ki za seboj požigajo mostove in drvijo neznano kam. Dogajanje je skratka nabito z energijo, ki je toliko očitna kot skrivnostna. Sprotni vzkliki vabijo k spontani participaciji v glasbenem toku, ki se, kot smo pri Gaylu že vajeni, pogosto približuje nevzdržni intenzivnosti. Kljub jasni zakoreninjenosti v afroameriški tradiciji je igra tria presenetljivo sproščena in odprta. Težko je pravzaprav opisati čarobnost te glasbe. V primerjavi z njo zveni marsikatera free-jazzovska zasedba zgolj kot nekakšen post-bop in nič več. Gayle in ostali pa se povsem izognejo temu, kar je nekdo pronicljivo označil kot reševanje križank na instrumentih. Še posebej tu izstopa Gayle, ki s svojim igranjem ostaja vir fascinacije. Podobno kot npr. Anthonyju Braxtonu mu iz lastnega branja ekspresionistično popačenega lirizma uspe iztisniti toliko tujega in neznanega, da lahko na jazz kar pozabimo. Lep primer tega je jazzovska balada »Softly as in a Morning Sunrise«, ki jo, kot bomo slišali v kratkem, s sladkobno kričavostjo odpre Gayle.

Preden pa se prepustimo glasbi, naj to kratko predstavitev zaključim z osebno noto. Povedati moram, da sem koncertu te zasedbe nekje v času tega posnetka prisostvoval tudi sam. Ob njihovem gostovanju v Mariboru sem tako rekoč sedel ob čevljih Charlesa Gayla, medtem ko mi je bil odmevnik njegovega saksofona usmerjen direktno v glavo. Ta neprecenljiva izkušnja, ki jo na neki način obujam tudi s tem koncertnim posnetkom, mi pogosto daje misliti. Razmišljam namreč o kriterijih uživanja in vrednotenja glasbe, ki ne bi temeljili na umetelnosti in veščinah slogovnosti, temveč predvsem na njeni empirični zmožnosti spodbujanja kolektivnega zrenja v živ tok muziciranja, ki je obenem tukaj in tam, zdaj, prej in potem. Poslušajmo, kako so se tega lotili Charles Gayle, Gerald Benson in Michael Wimberly na koncertu v Stockholmskem Glenn Miller Cafeju, 12. februarja 2006, ki ga predvajamo v celoti.

pripravil Marko Karlovčec