ARHIBALD ARHIBALDOVICH, 8. 8. 2011; TRNFEST, KUD France Prešern, Ljubljana
* Ne glede na to, kakšno bo jeseni vreme, imamo letos v Ljubljani »indie-ansko« poletje. Obiskujejo nas namreč zveneča imena newyorške indie scene: v kratkem pričakujemo skupino Interpol, nastopili pa so že The National, Battles in The Walkmen. Slednjim je občinstvo ogrela domača zasedba Arhibald Arhibaldovich, ki smo ji včeraj ponovno prisluhnili v okviru festivala Trnfest.
Trendovska oznaka »indie« je danes res vse prej kot redkost, kljub temu pa imamo na domači sceni presenetljivo majhno število zasedb, ki bi ta pridevnik povzele v tisti najbolj arhetipski obliki najstniškega kitarskega benda. Arhibald Arhibaldovich je takšen bend. Štirje mladci na bobnu, basu in dveh kitarah igrajo pretežno živahno avtorsko glasbo, ki ima linijo vseskozi jasno začrtano v enostavni akordični osnovi, nekje nad njo pa svojo melodijo plete rahlo melanholičen izpovedni vokal. Osnovna postavitev je torej dobro znana, skupina pa jo je na včerajšnjem koncertu nadgradila z dodatnim bobnom, na katerem je kitaristična sekcija občasno krepila ritmično podlago. Poteza je kot uvod in zaključek koncerta učinkovala pozitivno, bolj medlo pa v nekaterih vmesnih vpadih, kjer se je zdelo, da bi bilo mogoče dodatni boben uporabiti bolj kreativno. Podoben pomislek je sprožal glavni vokal, ki se dobro ujema z zvočno sliko benda, vendar se pogosto zdi, da njegove linije niso dovolj premišljene, izdelane in prepoznavne. Bolj ali manj namerna površnost artikulacije in zavijajoči intervali izražajo nekakšen sladek cinizem, vendar hkrati dajejo vtis, da so besedila precej naključno razporejena po tonih, ki ustrezajo glasbeni podlagi. Glavni vokal so s spremljevalnimi vokali solidno podpirali ostali člani benda, le deli v falsetu niso bili preveč prepričljivi. Ko smo že pri minusih: kljub sicer suvereni izvedbi so bili nekateri prehodi malce okorni, vzrok za to pa lahko pripišemo predvsem majhni kilometrini benda. Očitno je bilo, da jim ne manjka vaj, temveč živih nastopov.
Vendar pa je koncert ponudil tudi nekaj presežkov. Skladbe, ki so večinoma sestavljene iz stilsko precej različnih delov, kljub temu lepo tečejo, ohranjajo dinamiko in ne spominjajo na sestavljanko. Hkrati jih ta raznolikost dela zanimive in drugačne od Arctic monkeys, Franz Ferdinand, The Kooks in drugih vzorov, ki jih lahko razberemo iz posameznih delov skladb. Dodano vrednost ustvarjajo drobne posebnosti, na primer ritmične spremembe, posamezni nekonvencionalni prijemi in prepletanje kitar. Ključni element, ki tole recenzijo dokončno zaznamuje s plusom, pa je sproščeno in iskreno vzdušje, ki je z odra sevalo na vse večjo zastonjkarsko publiko.
Arhibald Arhibaldovich so na pravi poti in v polnem zagonu. Njihova mladost in neizkušenost se trenutno še kažeta v obliki občasnega bolj nerodnega prehoda ali nedodelane linije, pa tudi vplivi iz tuje, predvsem otoške indie-rock scene se nanje malo bolj lepijo. Vendar tega tako mlademu bendu niti ne gre očitati. Pomembno je, da v igranju uživajo in čim več igrajo. Naslednja stopnička pa je seveda prvenec in utrditev lastnega glasbenega izraza.
Recenzijo včerajšnjega koncerta skupine Arhibald Arhibaldovich na Trnfestu je pripravil Peter Cimprič.