Pri Študentski založbi pravkar izdani skupek treh romanov v Švici živeče pisateljice madžarskega rodu Agote Kristof, ki nosi naslov Trilogija, je v angleškem prevodu včasih (Minerva, 1997) poimenovan kar Book of Lies, torej Knjiga laži. Na nek način je to nadvse primerno poimenovanje teh svojevrstnih romanov, ki v slovenščini slišijo na imena Šolski dnevnik (1986), Dokaz (1988) in Tretja laž (1991). Kot pove ime zadnjega romana, gre za tri laži, in v duhu tega sta torej Šolski dnevnik (v slovenščini samostojno izdan že leta 2002) ter doslej neprevedeni Dokaz enako lažniva kot Tretja laž. Trilogija lahko torej upravičeno nosi naslov Knjiga laži.
Vendar pa obstaja s to lažnivostjo določena težava. Res je, da se vsi trije romani ukvarjajo s preizpraševanjem resničnosti. Meja med faktičnostjo in fikcijo je vseskozi zamegljena. Kaj je res in kaj je laž, to je vprašanje, ki je pri branju pogosto prisotno. Čeprav ne gre toliko za laž kot za umetniško svobodo. Pravo vprašanje je, koliko sebe in svojih izkušenj je Agota Kristof vnesla v svoje like.
Prvoosebno povedana zgodba Šolskega dnevnika prikazuje nekoliko prisilno odraščanje bratov dvojčkov na robu obmejnega madžarskega mesteca v času Druge svetovne vojne in neposredno po njej. Večinoma sebi prepuščena dvojčka zaradi nekakšne ne docela razložljive notranje etične zapovedi razvijeta popolnoma svoj, pravičniški pogled na svet, ki mu nista zvesta le v svojih glavah, temveč mu dosledno sledita tudi s svojimi, stopnjujočimi se moralnimi dejanji. Beremo lahko nekakšen popis njunih življenj, brez vsakršnih čustev, ki ga zapisujeta v svoj šolski zvezek. Gre za enega bolj nenavadnih, hkrati pa tudi zanimivih stilov pisanja fabule. Če enkrat sprejmemo vsebino romana, torej bedo, ponižanje in krutost vojne, potem roman zlahka preberemo na dušek, brez premisleka, kot neke vrste trip. Konec nas pusti lačne po še, site, vendar po svoje nenasitne.
Roman Dokaz nadaljuje zgodbo Šolskega dnevnika kronološko nadvse zvezno, vendar z veliko razliko, prvoosebno dvojino dvojčkov nadomesti tretjeosebni pripovedovalec zgodbe. Večina romana je posvečena tridesetletni usodi enega izmed bratov, Lucasa, le zadnje poglavje govori o drugem bratu, Clausu. Pripoved, ki se odvija pred nami, je po svoje zelo konsistentna, na nek način dopolnjuje in dodatno osvetljuje dogodke iz prvega romana, hkrati pa gre za popolnoma drugo zgodbo. Tudi v njej ni prostora za čustva, vendar pa zbuja nek močan občutek. Dejansko gre za tako plastično upodobitev fabule, da lahko v njej brez težav začutimo občutji izoliranosti in samosti, ki ledeno vejeta iz nje.
Otroštvo pusti na človeku svoje sledi, ne da se mu ubežati. Če si bil nekoč zapuščen, boš zapuščen tudi ostal. To je sporočilo, ki ga lahko beremo med vrsticami. Nič kaj prijetno vzdušje, treba je priznati. A Kristofova ponovno preseneti s svojo iznajdljivostjo. Kljub bolj klasični pripovedni obliki in težkim temam je tudi Dokaz tekoče berljiv in ohranja v sebi kanček dvoma, skepse do črnogledega pojmovanja vsečloveške usode. Zaradi tega se skozi strani ni treba prebijati, ampak te gladko drsijo mimo nas in hitro se znajdemo pred sklepnim dejanjem.
Zadnji roman iz Trilogije, Tretja laž, je ponovno povedan skoraj izključno prvoosebno, vendar je tokrat razdeljen na dva dokaj enakovredna dela. Prvi del knjige pripade enemu bratu, Lucasu, drugi pa Clausu. V njem se prepletajo dogodki iz zgodnjega otroštva, iz časa pred dogajanjem v prvem romanu in dogodki, ki so sledili kasneje, vse do točke, v kateri je tekst pisan. Pred nami se odvije nekakšna reflektirana, faktično podprta meta pripoved celotne vsebine Trilogije. Videna skozi dva para oči, s strani dveh, dvojčkov, pa vendar popolnoma različnih oseb. Ponovno, kot pri prvih dveh romanih, mojstrsko opisana. V Tretji laži doživimo tudi (seveda presenetljiv) razplet, osmislitev in zametke razlage razlogov za vseživljenjsko protislovno, a hkratno spojenost in razdvojenost bratov.
Prav zaradi pravkar opisane izčrpnosti in dorečenosti vseh treh romanov postane vprašljivo prej omenjeno angleško poimenovanje za Trilogijo, Knjiga laži, ki s svojim aludiranjem na lažnivost morda nekoliko ovira nezastrt pogled na celotno pripoved. Kljub vsem lažem in dvomom Trilogija pripoveduje resnično zgodbo, o tem ni dvoma. Določeni elementi so pred zapisom na papir morda obstajali le v pisateljičini glavi, toda to še ni razlog, da izpodbijamo njihovo stvarnost. Če uporabimo nauk, ki nam ga daje psihoanaliza in ki pravi, da ni pomembno, kaj je res, ampak kaj ljudje mislijo, da je res, potem spraševanje o resničnosti predočenega nima več nobenega smisla.
Agota Kristof nam pripoveduje svojo zgodbo, svojo izkušnjo, z vsem, kar sodi k njej. In čeprav sama nerada govori o svojem življenju, je znanih nekaj informacij, ki branju Trilogije vsekakor dajejo poseben ton. Kristofova, rojena v vasici Csikvánd, je bila ob koncu Druge svetovne vojne stara deset let, imela je starejšega in mlajšega brata in z družino so se preselili v mesto Kiseg na skrajnem zahodu Madžarske, neposredno ob meji z Avstrijo. Pri štirinajstih je bila poslana v internat v bližnji Sombotel, kjer je v militantnem ozračju preživljala prvo polovico petdesetih let dvajsetega stoletja, čas, v katerem je Madžarska preživljala težke čase, tako v gospodarskem kot v političnem smislu. Leta 1956 je bila Agota Kristof, takrat že omožena z Jánosom Bérijem, svojim nekdanjim učiteljem zgodovine, s katerim sta imela štirimesečno hčerko, prisiljena zapustiti Madžarsko. Po sovjetskem vojaškem zatrtju poskusa madžarske politične opozicije po prevzemu oblasti je pristal vseskozi politično aktivni Béri v dokajšnji stiski in družina mu je, podobno kot številne druge družine, sledila v tujino.
Kristofova je za seboj pustila svojega mlajšega brata, na katerega je bila zelo navezana. Sprva so bile cilj trojice Združene države, vendar pa so okoliščine nanesle, da so po vmesni postaji na Dunaju pristali v Švici. Po nekaj selitvah so se končno ustalili v francosko govorečem mestu Neuchâtel, kjer pisateljica živi še dandanes.
Prvih pet let v pregnanstvu je Kristofova preživela v precejšnji izolaciji. Vse večjo oviro ji je predstavljalo nepoznavanje jezika. Nato se je odločila, da bo zapustila moža, se zaposlila v tovarni ur in se pričela učiti jezika. Ponovno se je poročila in imela s fotografom Jean-Pierreom Baillodom še dva otroka. Kmalu je napredovala v jeziku in začela pisati v francoščini, sprva pesmi in dramska dela, s katerimi ni naletela na poseben odziv, kasneje pa z esejistiko, ki ji je praktično takoj prinesla svetovno slavo in jo umestila ob bok velikim imenom romanopisja dvajsetega stoletja. Sledilo je obdobje intenzivnega pisateljevanja, nato pa skoraj desetletno obdobje, v katerem praktično ni pisala.
Vrnila se je šele leta 2004 s svojim avtobiografskim romanom L’Analphabčte (Analfabetka). Švico je sicer sprejela kot svojo novo domovino, francoščino pa kot svoj drugi jezik, vendar ni nikoli nehala obžalovati svoje odločitve, ne glede na to, koliko vsiljena je ta bila, da zapusti Madžarsko. Tako zdaj živi, kakor pač živi; pesmi, ki so ji bile od nekdaj najbolj pri srcu, v zadnjih letih piše v madžarščini, sicer pa ostaja pri francoščini. Tudi njen mlajši brat, Attila Kristof, ki je ostal doma, je postal pisatelj.
Če po tem biografskem izletu ponovimo vprašanje z začetka našega razmišljanja, torej, koliko sebe in svojih izkušenj je Agota Kristof vnesla v svoje like, potem nam je morda lahko v pomoč francoski naslov Trilogije. Ta se glasi La Trilogie des jumeaux ali Trilogija dvojčkov. In res je, vsi trije romani govorijo zgodbo o dveh, dvojčkih. Kdo sta dvojčka in koliko sta resnična, je stvar osebnega premisleka in odločitve. Prav tako tudi mesto, ki ga v zgodbi zaseda pisateljica, mesto, s katerega nam maha podobno kot nekateri renesančni slikarji s svojih slik. V nadaljevanju bom skušal pokazati, kakšno je in od kod izvira moje subjektivno videnje in dojemanje likov iz romanov ter kakšna je po mojem njihova povezava z avtorico.
Osebno me razmerje, ki ga v Trilogiji popisuje Agota Kristof, močno spominja na psihoanalitično teorijo kompleksa sorojenca, ki skuša razložiti, od kod črpamo ljudje zmožnost po preživetju v svetu, kjer ni čustev (vojna je v tem pogledu eden izmed bolj vzorčnih primerov), in ki kaže, kako lahko prek občutka tovariške, sorojenske vezi začutimo, da smo del širšega občestva, in posledično nismo več tako sami.
Italijanski psihoanalitik Ronny Jaffč v svojem tekstu na temo kompleksa sorojenca pravi: »Tema sorojenca predstavlja nezavedno, imaginarno tvorbo, ki jo najdemo pri vseh ljudeh; ne glede na prisotnost dejanskih sorojencev ima vsak otrok namišljene sorojence, v obliki dvojnikov; izvor kompleksa sorojenca leži v odsevu dvojčka, zrcalnega dvojnika.« Kar je pri tovrstni opredelitvi ideje sorojenca zanimivo, je, da se, kot vidimo, v resnici sploh ne ukvarja z dejanskim obstojem dvojčkov oziroma sorojencev. Mehanizem psihološke povezanosti deluje tudi, če so sorojenci izmišljeni.
Jaffč citira francoskega avtorja Renéja Kaesa, ki pri definiranju kompleksa sorojenca tega loči od v psihoanalizi precej široko uveljavljenega koncepta imaginarnega dvojčka: »Na tem mestu ne govorim o Bionovem imaginarnem dvojčku (1979), ki se razvije prek razcepa dela sebe, temveč o obstoju večinoma skritega in nevidnega imaginarnega tovariša.« Kaesovo idejo nadgradi Eugenio Gaburri: »Če je res, da lahko ta tovariš deluje kot psihično zatočišče v času, ko oseba doživlja praznino, umik, neznosno osamljenost oziroma deluje kot obrambna utrdba proti tesnobi zaradi občutka preplavljenosti, potem je mogoče, da predstavlja skrivni tovariš končno dejanje ustvarjalnosti in kompetence osebe, ki ji omogoči, da preide od »arhaične, popolnoma povezane situacije ... v prelom, separacijo«.
Vloga sorojenca je torej pomembna, zlasti kar se tiče ločitve, realne in mentalne. Obdobje prvotne zlitosti in kasnejše družinske simbioze namreč še ne predstavlja življenja v skupnosti (družbi), temveč življenje v paru (intimno polarno razmerje). Vsak človek se v določeni fazi svojega življenja sooči z nujnostjo po separaciji, po ločitvi, po prehodu iz polarnosti družine v krog skupnosti, ki mu vladajo specifični kulturni vzorci. Pri tem je pomembno, da ima človek izkušnjo skupine, da pozna perspektivo skupnosti. Zato je kompleks sorojenca pomemben, Jaffč ponovno citira Kaesa:
»Za skupino sorojencev lahko trdimo, da, kot vse skupine, nastane in deluje znotraj deljenega in skupnega psihičnega prostora. Kot pri vseh skupinah je posameznik razpet med nujnost, da opusti del svojih identifikacij, misli in idealov, da pomaga ohranjati skupino sorojencev in svojo vez z bratstvom in potrebo po lastnem subjektivnem prostoru.«
Sorojenec je lahko torej mišljen le pod pogojem, da človek v sebi sprejme določene kompromise, da se je pripravljen odpovedati delu sebe, da lahko živi v skupini in od nje črpa vse prednosti, ki jih ta nudi. Ta kompromis ni enostaven, odločitev ni lahka, zanjo je potrebna določena zrelost. Predvsem mora človek najprej spoznati, da ima dvojnost, ki jo pozna od samega začetka svojega življenja, polarnost razmerja jaz in drugi, neko temeljno potezo, ki jo na nek način definira. Ne gre zgolj za podvojenost, temveč za specifično podvojenost. Zrcalni dvojnik, ki, kot smo videli, po Jaffčju predstavlja izvor kompleksa sorojenca vseskozi in neizogibno ohranja funkcijo zrcala. Kako nujno sta povezana dvojnost in zrcalnost, lepo prikaže citat, ki ga Jaffč vzame iz dela Itala Calvina (Nevidna mesta):
»Valdrado so postavili v starih časih na bregovih nekega jezera. Njene hiše so iz samih verand, ki slonijo druga na drugi, in ulice se vijejo visoko nad strmo obalo, z balustradami na jezerski strani. Tako popotnik, ko prispe, vidi dve mesti: prvo pokončno nad jezerom in drugo prevrnjeno, ki odseva v gladini. V eni Valdradi ne obstaja in se ne zgodi nič takega, česar ne bi ponovila druga Valdrada ... Valdradi nista enaki, kajti nič, kar se zgodi v mestu, ni simetrično ...« (Calvino: 33).
Bistvo zrcalnega podvajanja je torej v nujni asimetričnosti odnosa. Vse je podvojeno, hkrati pa je obrnjeno na glavo.
Opremljeni s to mislijo se lahko vrnemo nazaj k Trilogiji Agote Kristof. Prvi roman, Šolski dnevnik, opisuje praktično popolnoma simetrično razmerje med dvojčkoma, ki je seveda nemogoče. Zato bi lahko roman na nek način res opredelili kot laž, kot prvo izmed treh laži. Drugi roman, Dokaz, to jasno pokaže. Zgodba govori o človeku, ki bojda ima brata, bojda. Njegov obstoj je namreč vse bolj vprašljiv, s časom postaja spomin nanj vse bolj oddaljen, vendar pa zanimivo postaja tudi vse bolj obsesiven. Praktično nič se ne more zgoditi, ne da bi to imelo določeno vlogo v odnosu na zrcalnega dvojnika, ki preži nekje v temi. Če se za hip spet vrnemo h kompleksu sorojenca, lahko rečemo, da Dokaz opisuje stanje pred spoznanjem, da je razmerje med zrcalnim dvojnikom vedno asimetrično. Oba brata sta še vedno ujeta v primarnem polarnem razmerju.
Seveda je tudi takšno razmerje po določenem obdobju nemogoče. Prav tako, kot je nemogoča simetrija, ki jo opisuje Šolski dnevnik, je nemogoče preživeti celo življenje, ne da bi človek sprejel dejstvo, da je določen del zrcalnega dvojnika fiktiven, iluzoren. Zato lahko tudi drugi roman opredelimo kot laž. Zadnja izpoved iz Trilogije Agote Krištof, roman Tretja laž, končno vzpostavi potrebno distanco. S tem, da jasno pokaže na pomanjkljivosti in nemožnosti prvih dveh romanov, s tem, da ju opredeli kot laži, naredi prostor za prehod od vztrajanja pri simetriji dvojčkov, kljub faktični nezmožnosti takšnega razmerja, do spoznanja, da gre v resnici za bolj kompleksno razmerje, ki se je odvijalo in se še odvija v določeni skupnosti. Natančneje, pokaže se, da sta v igri dve skupnosti. Ena, prvotna, skupnost domovine, ki bo vsem naporom navkljub vedno ohranjala otroško sliko sveta in druga skupnost, ki je začela obstajati po prelomu, po odhodu iz domovine. Ti dve skupnosti v konkretnem primeru Agote Kristof utelešata pred-, med- in povojna Madžarska in Švica, kot mesto izgnanstva, kot nadomestni dom, ki ni nikoli zares nadomestil domačega ognjišča.
Nekoliko nenavadno je, da Agota Kristof ne more pozabiti in nehati poveličevati Madžarske, ki ji je z vidika okolja ponudila le tisto najslabše, kar lahko domovina ponudi človeku; vojno, bedo, smrt, ločitev. Kljub temu, da se je morala in se mora v Švici prav tako spoprijemati s številnimi izzivi, niso ti nič v primerjavi s tem, kar je preživljala do leta 1956. Res nenavadno, ampak po svoje razumljivo. Travme pustijo na ljudeh svoje sledi, in če se ne ukvarjamo z njimi, če jih ne poskušamo razumeti, nas lahko zaznamujejo tudi za celo življenje.
V tem duhu je lepo, da se je Agota Kristof odločila, čeprav pozno v življenju, napisati svojo Trilogijo. Naj jo pojmujemo kot Knjigo laži, Trilogijo dvojčkov ali kot osebno izpoved, ki ji je, kljub temu, da jo je avtorica pisala v tujem jeziku, pomagala premleti določene stvari, ki so bile pred tem skrite le v njenem spominu. V resnici ni važno, kakšni so vzgibi za nastanek zgodbe, pomembno je, kako je zgodba povedana. In Agota Kristof zna dobro povedati zgodbo, tu ni kaj dodati. Upam le, da ji je dejstvo, da je zgodbo sploh povedala, tudi dejansko pomagalo v njenem življenju, da torej ni samo prispevala svojega deleža v zakladnico misli dvajsetega stoletja, temveč ji je pripovedovanje zgodbe pomagalo tudi k bolj človeka vrednemu življenju, to bi si vsekakor zaslužila.
Za konec lahko rečem le, da vsem, ki si želite inteligentnega branja, ne ravno lahkotnega, vsekakor pa izjemno zanimivega, priporočam, da si preberete Trilogijo Agote Kristof in si oblikujete svoj pogled na zgodbo, ali pa kar svojo zgodbo. Čeprav se sliši ime Agota Kristof na prvo žogo, kot sem že nekajkrat izkusil, kot nekakšna parodija na Agato Christie, vam zagotavljam, da gre za popolnoma avtentično in nesporno izvirno branje. Vendar pa je res, da je lahko Trilogija tudi nadvse sposobna kriminalka, če jo berete kot tâko.
Komentarji
komentiraj >> Introduce when, adducting livedo stairs; neuroimaging.
ewxeajub [29/01/2017]
[url=http://dapoxetine-onlinepriligy.net/]dapoxetine-onlinepriligy.net.ankor[/url] ventolinsalbutamol-buy.org.ankor http://ventolinsalbutamolbuy.org/
odgovori >>
Electrodes sides espousing solving purpura, specialists, nephrogram.
piditilejin [29/01/2017]
[url=http://dapoxetine-onlinepriligy.net/]dapoxetine-onlinepriligy.net.ankor[/url] ventolinsalbutamol-buy.org.ankor http://ventolinsalbutamolbuy.org/
odgovori >>
Faintness class, grading unwittingly microscopic pyelonephritis.
okedidezani [29/01/2017]
[url=http://dapoxetine-onlinepriligy.net/]dapoxetine-onlinepriligy.net.ankor[/url] ventolinsalbutamol-buy.org.ankor http://ventolinsalbutamolbuy.org/
odgovori >>
Exploring high-volume hundreds polymerase tamponade.
ekiyfowixila [29/01/2017]
[url=http://dapoxetine-onlinepriligy.net/]dapoxetine-onlinepriligy.net.ankor[/url] ventolinsalbutamol-buy.org.ankor http://ventolinsalbutamolbuy.org/
odgovori >>
Do quadrant; hearing wetting; inflation; self-neglect.
ebepleheccer [29/01/2017]
[url=http://dapoxetine-onlinepriligy.net/]dapoxetine-onlinepriligy.net.ankor[/url] ventolinsalbutamol-buy.org.ankor http://ventolinsalbutamolbuy.org/
odgovori >>
If dosage nursing, relatives, confuse fitting.
amuyayelawi [29/01/2017]
[url=http://dapoxetine-onlinepriligy.net/]dapoxetine-onlinepriligy.net.ankor[/url] ventolinsalbutamol-buy.org.ankor http://ventolinsalbutamolbuy.org/
odgovori >>
A arterio-cavernosal oneself called conclusion, turn.
ihowocaaaz [29/01/2017]
[url=http://dapoxetine-onlinepriligy.net/]dapoxetine-onlinepriligy.net.ankor[/url] ventolinsalbutamol-buy.org.ankor http://ventolinsalbutamolbuy.org/
odgovori >>
Complications informed normally; pathology, 40-50%.
itufnisehojo [29/01/2017]
[url=http://dapoxetine-onlinepriligy.net/]dapoxetine-onlinepriligy.net.ankor[/url] ventolinsalbutamol-buy.org.ankor http://ventolinsalbutamolbuy.org/
odgovori >>
Alternative femur, sick, understood, edges, happened weakness.
konaecoz [29/01/2017]
[url=http://dapoxetine-onlinepriligy.net/]dapoxetine-onlinepriligy.net.ankor[/url] ventolinsalbutamol-buy.org.ankor http://ventolinsalbutamolbuy.org/
odgovori >>
Always partner, lobe, lumpectomy repair; internet questions.
ixnohororus [29/01/2017]
[url=http://dapoxetine-onlinepriligy.net/]dapoxetine-onlinepriligy.net.ankor[/url] ventolinsalbutamol-buy.org.ankor http://ventolinsalbutamolbuy.org/
odgovori >>