Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
FORD & LOPATIN: Channel Pressure (Software, 2011) (ponovitev 23. 8. 2011 ob 00.30) (1315 bralcev)
Torek, 16. 8. 2011
Pina Gabrijan



* Že nekaj časa je težko iti mimo brooklynškega sintesajzerskega mojstra ruskega porekla, Daniela Lopatina, ki je s svojimi izdelki prisoten približno zadnjih pet let. Najbolj znan in daleč najbolj ploden je njegov alter ego Oneohtrix Point Never, s katerim je požel kar precejšnjo količino povsem upravičene hvale. Pod tem imenom ima za seboj že devet albumov, zadnji – 'Returnal' - je v lanskem letu izšel pri založbi Editions Mego, kjer izdajajo tudi Emeralds, CoH in Fennesz. V letošnjem letu pa se je Lopatin posvetil predvsem sodelovanju s kameradom Joelom Fordom, sicer članom zasedbe Tigercity. Že v lanskem letu sta pod imenom Games izdala dvojno mix kaseto, naslovljeno 'Spend The Night With', v omejeni nakladi stotih kosov pri založbi The Curatorial Club, ki se je porodila z bloga Chocolate Bobka in je specializirana za izdaje zgolj na tem mediju. V mixsu so se znašli artisti vse od Herbia Hancocka in Enye, pa do Aphex Twina in Doppelereffekt.

Zavoljo pravnega spora okoli imena Games sta se preimenovala kar v Ford & Lopatin ter v začetku junija izdala album 'Channel Pressure'. To je prva izdaja njune skupne založbe Software, ki sta jo zagnala v letošnjem letu pod okriljem večje Mexican Summer. Če gredo samostojne izdaje Daniela Lopatina kot Oneohtrix Point Never v smeri ambientale in se konkretno nagibajo v bolj eksperimentalno smer, je spajdašenje z Joelom Fordom močno zakoreninjeno v sintesajzerski pop estetiki osemdesetih let prejšnjega stoletja, katere tlenje je bilo vedno slutiti v siceršnjem Lopatinovem delu. Plošča 'Channel Pressure' pa je naravnost brezsramno zvesta povsem prvinskim popiš aranžmajem. Sta pa fanta že v spomladanskih mesecih ustvarila mix za revijo FACT, ki je že konkretno nakazoval smer, v katero gre tudi njun skupni album.

Približno polovica komadov na 'Channel Pressure' je vokalnih, svoje glasovne sposobnosti pa sta posodila newyorški avant-pop muzičar Autre Ne Veut in Jeff Gitelman - tretjina benda The Stepkids. Besedila sta prispevala sama Ford in Lopatin, gre za nekajvrstične nekompleksne poeme, kjer se določene besede oziroma besedne zveze pojavljajo tudi skozi več pesmi. Plošča pa je bila med drugim posneta tudi v studiu Jana Hammerja, ameriškega klaviaturista in skladatelja. Ta je zaslužen za naslovno temo legendarne serije iz osemdesetih let prejšnjega stoletja Miami Vice in prav tako nasploh za glasbo za skorajda sto epizod te serije, za seboj pa ima tudi sodelovanja, na primer z Alom Di Meolom, Mickom Jaggerjem in Jeffom Beckom. Seveda ne gre spregledati dejstva, da sta Ford in Lopatin rosna leta svojega odraščanja dala skozi ravno v času, ki mu je bilo lastno to glasbeno izrazje.

S plošče še posebej pozitivno izstopajo naslovni komad 'Channel Pressure', nato še posebej mojstrski 'New Planet', hiperposkočni 'World Of Regret' in zanesenjaški 'Joey Rogers', h kateremu se bomo še vrnili. Lahko bi zatrdili, da na nek ironičen način naslov uvodnega komada oziroma bolj intra, naslovljenega 'Scumsoft', dobro opiše kar nekako žlindraste komade, ki tvorijo tole izdajo. Za odvečnega pa bi bilo mogoče označiti edino komad 'Break Inside', saj ima potencial, da s svojo že pretirano solzavo r'n'b estetiko rahlo skazi sicer skrajno vznemirljiv izdelek. Naj omenimo še, da je do sedaj v dvanajstpalčni obliki izšel 'Emergency Room', kjer je v eni izmed verzij komada imel vmes prste tudi Kevin Martin, v glasbenih vodah bolj znan kot The Bug. 'Channel Pressure' je opisan kot imaginarni soundtrack za pustolovščine prej omenjenega Joeya Rogersa, fanta, za katerega oprane možgane je kriva gigantska televizija. Je pa isto ime nosil lik, ki ga je v otroštvu igral v tem letu preminuli režiser Sidney Lumet, tako da gre nemara tudi za poklon temu ustvarjalcu. Skozi ploščo Joel Ford in Daniel Lopatin nudita tako povsem prvinski pop in synth-pop današnjih dni, vse skupaj pa je obogateno s prefinjenimi krautrockerskimi in ambientalnimi elementi. Post-pop z nežno pritajenim distopičnim pridihom? Oziroma post-pop v svoji najboljši možni različici?

pripravila Pina Gabrijan



Komentarji
komentiraj >>