Zvočni posnetek:

Slovenski premier Borut Pahor je v petek v časniku Večer objavil prispevek z naslovom »Svarilo in smer«. Glede na vsebino in stil napisanega bi lahko predvidevali, da je bil članek napisan po tem, ko je ministrica za notranje zadeve v odhodu Katarina Kresal že napovedala svoj odstop. Zdi se namreč, da je poteza Kresalove, ki je še dodatno ohromila aktualno manjšinsko vlado, tudi samega Pahorja politično zlomila. Prispevek ne govori o bodočih načrtih premiera, ki bi jih imel v zvezi z vodenjem države. Ton, ki ga uporablja, je daleč od tistega, ki smo ga od Pahorja navajeni. Brez očitnih pretiravanj, entuziazma, čudnih besednih zvez. Zdi se, da gre za tekst človeka, ki ga je za trenutek zadela rahlo bolj realna zunanja podoba samega sebe. Podoba, ki mu je dala videti lastno nemoč in nesposobnost za nadaljnje vodenje države.

V tekstu Pahor ne zavzema toliko položaja premiera, ampak prej političnega analitika, ki z distance gleda na sodobno politično situacijo Slovenije in sveta. Članek je sestavljen iz treh delov. V prvem, ki ga bomo natančneje pogledali, diagnosticira družbeno stanje doma. Na koncu pa predpiše recept za prihodnost slovenske politike. In ta je takšen, kot ga že poznamo.

Oglejmo si torej bolj natančno prvi del Pahorjevega prispevka, ki diagnosticira slovensko družbeno ozračje. Pri tem izpostavi tri točke. Kot prvo pravi, da je slovenski narod utrujen od zgodovinskih sprememb oziroma da vanje ne verjame več. Drugi problem vidi v tem, da ljudje ne zaupajo več v politični in širši vladajoči razred. Kot zadnje ga skrbi, da narod podcenjuje vpliv razvoja procesov v svetu na razvoj družbenih procesov doma.

Trije močni občutki, kot temu reče sam, Pahorju torej govorijo, da je slovenska družba utrujena, jezna in zaplankana. Razlogi za takšno stanje duha so mu, kot pravi, razložljivi. Nedovzetnost do sprememb je po njegovem prepričanju sad konstantnega prilagajanja reformam, ki so se začele vršiti še pred osamosvojitvijo. Slednja pa naj bi sploh terjala ogromno narodove energije. Ugotovitev je dopadljiva, vendar očitno preozka. Utrujenost duha ne pride zaradi sprememb, gibanje ga ravno naredi živega. Utrujenost duha je posledica ravno že najmanj dve desetletji vedno istega, in sicer navideznih sprememb, ki zgolj utrjujejo in povečujejo moč določenih posameznikov oziroma korporacij. To v nadaljevanju teksta, ko govori o značilnostih sodobnega sveta, Pahor tudi sam izpostavi, vendar ne zazna svoje lastne nedoslednosti pri izpeljavi argumenta.

Nezaupanje ljudi do politike je po njegovem mnenju posledica previsokih poosamosvojitvenih pričakovanj glede višjega življenjskega standarda, dejstva, da je prišlo do ostrejših socialnih razlik in grabežljivega prisvajanja nacionalnega imetja. Za nastalo situacijo tako državljani krivijo politiko, citiramo: „ker naj bi tudi v sedanjem času kazala premalo vneme pri kaznovanju nepravilnosti in nepravičnosti.“ Ob tem opominja, da se ljudje vse prehitro zadovoljijo z identifikacijo grešnega kozla. Tudi na tem mestu Pahor ne kaže nobene načelnosti. Po eni strani ga skrbi povečan vpliv globalnih korporacij, zaradi česar, kot pravi, že smemo govoriti o pojavu korpokracije in o podivjani finančni industriji, pri čemer politika ni sposobna ukrepati. Po drugi pa ljudi, ki za stanje krivijo praktično iste dejavnike, označuje za prenagljene pri iskanju grešnih kozlov. Odgovor na domnevno prepovršno iskanje sovražnika je verjetno ta, za Pahorja sicer travmatičen, da v kolikor bi politika dejansko posegla po bolj radikalnih ukrepih proti vplivu kapitala, bi ljudstvo obratnosorazmerno deradikaliziralo svoj gnev.

Pahor v zapisu izpostavlja tako imenovano hlapčevsko mentaliteto slovenskega naroda, ki vodi v provincializem. Ena od njegovih lastnosti je tudi ta, da se za situacijo krivi drugega in se pri odločanju ne razume ter ne upošteva prepletenosti in soodvisnosti sodobnega sveta. Ta je seveda dejstvo. Vendar pa iz Pahorjeve misli ni jasno, kaj je tisto, kar je pri Slovencih toliko bolj provincialnega kot pri drugih narodih. Morda je imel v mislih nasprotovanje ljudstva do pokojninske reforme, vendar, v kateri drugi državi so jo pa brez močnega odpora sprejeli? Prej bi lahko trdili obratno. Slovenci se na nek način še preveč zavedamo svetovne situacije in jo na veliko sprejemamo. Sploh v luči dejstva, da je svetovni trend individualizacija na ravni družbe in brezkompromisni kapitalizem na ravni ekonomije. Oboje smo še kako dobro integrirali v naš vsakdan.

O slovenski provincialnosti bi morali morda govoriti na neki drugi ravni, kjer sam Pahor po razgledanosti ne izstopa prav močno. V prvi vrsti nas tako hromi in nam oži pogled nemoč upora proti popolni izgubi dostojanstva, ki ga trga provincialnost tržno usmerjenega in poneumljajočega sveta.

Pahor na nekem mestu v tekstu posredno napove predčasne volitve, na drugem pa volivce posvari, da mora imeti izbrani premier v tem času še posebej veliko mero potrpežljivosti in občutka za strpnost. Do neke mere se lahko z njim strinjamo, vendar dodajmo: čeprav predčasne volitve ne morejo prinesti nič pametnejšega, tudi nič pametnega ne morejo odnesti.