* Eden najbolj najedajočih detajlov prevažanja z mestnimi avtobusi so situacije, ko sem primorana stati ob komu, ki si sebi ljube mp3-je na ušesa predvaja preko cenenih slušalk, mimo katerih se zvok v zmaličeni obliki zliva čez robove poslušalčevih ušes in mimogrede najeda zraven stoječim. Takrat se počutim, kot da sem proti svoji volji deležna intime neznanca, in si mislim, "daj, kupi si ornk slušalke". Maria Minerva pa ravno na takšnem, zademfanem zvoku, ki kot bi ga bežno ujeli znotraj naključnih urbanih situacij gradi svojo glasbeno estetiko.

Mario Minervo smo letos v Tolpi bumov že predstavili s kaseto "Tallin at Dawn" in če kaj, sem pričakovala, da bo "Cabaret Cixous" raziskoval v smeri plesnjakov, ki jih je Maria pokazala na svojem slut-wave EP-ju "Noble Savage". Toda "Cabaret Cixous" je vse prej, kot disko-plesnjak. In definitivno je bolj drzen, kot sem pričakovala. Če namreč lahko s tišino nakažemo, kaj vse bi zvok lahko bil - če bi bil -, potem nas "Cabaret Cixous" vseskozi rajca z nastavki hudih dancefloor štiklcev, do katerih pa se nikoli zares ne raztegne, saj ostaja zvok zaprašen, zademfan in krepko v prijemu debelih slojev dubčin.

Skladbe albuma so nastajale v obdobju, ki ga Maria Minerva označuje kot zelo depresivnega in težkega. Zato si lahko naslov albuma razlagamo tudi kot obliko samoironije. Pri njem gre za referenco na Hélčne Cixous, francosko akademičarko in feministko, ki se od dobršnega dela svojih akademskih kolegov bojda razlikuje po insistiranju, da je treba slaviti življenje in ne smrt.

Maria Minerva je projekt Marie Juur, doma iz estonske prestolnice, ki pa je zadnje študijsko leto preživela na magistrskem študiju zvočne in vizualne kulture na londonski Univerzi Goldsmiths. Pod okrilje jo je vzela losangeleška založba Not Not Fun, katere šefica Amanda Brown ta čas deluje v projektu LA Vampires. Kljub zvočno zelo nekoherentni ekipi založbe pa je neke vrste rdeča nit raziskovanja Not Not Fun pop glasba osemdesetih. Ne čudi, da je produkcija Not Not Fun mnogokrat slišati kot igračkanje s snemalnim kasetnikom iz naših otroštev.

Če imamo pri vzornikih notnotfunovcev, kakršna je Donna Summer ali zasedba ABBA, opravka s hlinjenim čustvovanjem - pomislimo le na do psevdoorgazma stopnjevano "Love To Love You Baby" Donne Summer - je projekt LA Vampires predstavil ravno nasprotno. Hlinjenje hlinjenega čustvovanja - kot primer lahko vzamemo skladbo "How Would U Know". A Maria Minerva naredi spet nekaj obratnega. Kljub navidezni enoličnosti svojih beatov uspe na tem ploščku vseskozi čustvovati na sebi svojstven, čudaško melanholičen način.

V glasbi Marie Minerve je berljivo, da sledi estetiki svoje matične založbe, toda na tisti točki, kjer čezoceanske Not Not Fun zadeve pogosto zabredejo v repetitivni dolgčas, postane Maria drzna in eksperimentalna. To dobro ponazori skladba "Laulan Paikse Kaes", ki se še najbolj oddalji od pop plesnjakov in preseneti s svojimi dadaističnimi nastavki.

"Pirate's Tale", druga po vrsti in eden vrhuncev tega ploščka, je zgodba o moškem iz Tallina in treh puncah, s katerimi je istočasno dejtal, Maria pa je bila ena izmed njih. Sintesajzerska "pihala" v tej skladbi so sama sebi zadostna. Nikjer ne skušajo zveneti kot prava, kar spominja na zvoke cenenih sintesajzerjev iz zgodnjih osemdesetih, ko so tehnične zmožnosti narekovale glasbeno estetiko, kjer so pihala zvenela »poceni«. Kmalu zatem pa so jo nadomestili "realistični" zvoki bolj sofisticiranih in seveda dražjih sintesajzerjev. "Soo High" nas pusti razmišljati, da je potencialen hit prekomerno ovit v naslage dubovskih efektov. V skladbi Maria citira znano frazo iz logov Gang of Four "The problem of leisure / What to do for pleasure", ki pa se v Marijinem primeru navezuje na uporabo te skladbe v zgodovinski soft-porn drami Sophie Coppola "Maria Antoinetta". "I Luv Ctrl" je atmosferska in morda še najgloblje impregnirana z dub-om. Morda se ravno pri tem štiklcu zavemo, da je diapazon referenc Marie Minerve širši od tega, kar so nam doslej pokazali Not Not Funovci.

Zanimivo je, da te dni "Cabaret Cixous" največ kontroverzne debate sproža ne zaradi svoje glasbe -- okoli katere so si tako kritika kot poslušalstvo edini, da gre za fajn plošček -- temveč zaradi dizajna ovitka albuma, ki je že prav nemarno osladen v svojem cenenem posnemanju zgodnjih računalniških grafik. Maria ga obožuje, drugim je smešen, tretjim ogaben. Zabavno, vendar nepomembno v končni fazi. Kar se mene tiče, je fajn, da je Maria, ki jo dojemam kot pomemben potencial evropske ženske alter-pop godbe, pokazala svoje zobe ... no, ali pa srce, kakorkoli. Upam, da jo bomo imeli priložnost slišati tudi na kakšnem živem špilu v Ljubljani.

pripravila Katarina Višnar