Sobota, 3. 9. 2011
martinad
* Eden izmed zadnjih izzivov neutrudnega Eugena Robinsona, vsestranskega frontmana newyorške noise-rock zasedbe Oxbow, profesionalnega borca, radijca, kolumnista in še bi lahko naštevali, je preskušanje v literaturi. Svoje pojavljanje v javnosti dopolnjuje z javnimi bralnimi dogodki, s katerimi znova podčrta povsem zavestno simpatiziranje z gnostičnimi predpostavkami perzijskega maniheizma, religije, ki kozmogonijo opiše kot boj med dobrim, spiritualnim svetom svetlobe in temačnimi silami materialnega sveta, ki ga definira zlo.
Vsa dosedanja Robinsonova dejavnost, njegov brezsramni ego, njegov borilni etos, mračnjaška filozofija tuzemskih frustracij in ne nazadnje ekspresivno-tesnobna poezija, naš prst usmerja k veliki verjetnosti njegovega zasebnega poveličevanja določljivosti Freudovskega ID-a.
Zadnji eksperimentalni projekt z njegovim podpisom, naslovljen The Crying Of Lot 69, nam v tej maniri ponuja akustično monodramo, vokalno-poetični-instrumentalni eksperiment dovršenih zvočnih krajin. Za slednje je odgovoren sodobni oblikovalec zvoka in umetnik s področja elektronske glasbe Philippe Petit, drugače tudi lastnik založbe BiP_HOp, inteligentne valilnice sodobnih zvočnih občevanj digitalnih praks z akustičnimi.
Sam naslov sicer zavajajoče namiguje na navezavo Pynchonove novele The Crying of Lot 49, a zveza nikakor ni vsebinska, temveč kvečjemu strukturna. Tako kot Robinsonov/Petíjev projekt, tako ima recimo tudi Pynchonova novela 6 poglavij. V obeh primerih pride do soočenja s kaotičnostjo nekih sistemov, ki navsezadnje presegajo meje zmožnosti razumevanja. Za oboje je značilno nenehno nizanje podob, čustev, simbolov in metafor. Medtem ko se pri Pynchonu znajdemo v svetu dejstev in simbolov sodobne Amerike, pa nas Robinsonova poezija vpelje v kompleksen miselni univerzum psihopata-morilca, ki povzema svoje morilske nagibe. Razumeti eno ali drugo na podlagi vseh nanizanih zaznamkov, ki jih je težko umeščati v kategorije tehtnosti ali koristnosti v iskanju smisla, je nemogoče. Z razkrivanjem neopredeljivih dejstev in njim lastnega smisla, recimo skozi zmešane nagone protagonista, poskuse zadovoljitve le-teh in hkratno izogibanje psiho-fizični bolečini pri doseganju slednje, smo vpeljani v svet brez milosti, v svet tesnobe in paničnih stanj, zmede in paranoje.
Ta bolestni kontekst se odvija v zvočnem okolju, ki ga je pretanjeno zasnoval Petit. Lahko bi rekli, da razberemo še največ smisla ravno s pomočjo zvoka, kajti ta je vsaj enakovreden besedi, če že ne skoraj prevladujoč nad njo. Na določenih mestih namreč skoraj zakrije vokal. Da bi tam razumeli Robinsona, se moramo kar precej potruditi. Prepletanje digitalnega z akustičnim nam posreduje zvočni oris sodobnega sveta, polnega neprekinjenih zvočnih kulis, kot se nam ponujajo v vsakdanjem okolju – bodisi na delovnem mestu bodisi s hrupom prometa. Za nevtralizacijo teh 'defaultnih motenj' nam preostaja edino še namerno prepuščanje akustičnim milozvočjem klasičnih inštrumentov. Petit se mogoče ravno zato odloča za vpeljavo zvokov kitare, čela in trobente, ki entropičnemu značaju vseh nanizanih besednih zvez, kulisam šumov in neskončnega hrupa nudijo organsko oporo s predvidenim zvokom, ki ima svojo mero v trajanju, in možnost kontrole.
Čeprav je težko slediti toku misli skrajno inteligentnega protagonista, tudi zaradi prekrivanja z glasbeno zasnovo, pa moramo izpostaviti, da je Robinsonova vokalna interpretacija pristna in zato prepričljiva. Z razvijanjem štorije se prepušča raznolikim psihološkim vzdušjem, ki jih vokalno izraža, pri čemer se iz poteka interpretacije ni rezalo drobnih napak, kot je pokašljevanje, zataknjena slina v grlu in podobno ... Že kot nezamenljivi frontman zasedbe Oxbow Robinson svoje misli in, ideje skuša materializirati, pa četudi se mora zato poslužiti nespodobnih pristopov, kot je javno masturbiranje. Svoji publiki se razgali tako fizično kot psihološko in pri tem tudi uživa.
Petit in Robinson ne naslavljata naključnega poslušalca, ki se težko prebije že skozi prvo poglavje. Njun inteligentni izziv nekonvencionalnega poslušalca popelje v zvočni 'trip', v svojevrstno akustično predstavo, ki razpira nova vrata zaznavanja svojevrstnega virtualnega morilskega sveta, nasičenega z obupom in frustracijami, temačnimi užitki, nedoumljivimi nagoni pa tudi z občutljivostjo in inteligenco, specifičnimi zadovoljitvami ter heroičnostjo.
V naslednje dobre pol ure vsem živčnim posameznikom odsvetujemo posluh edine frekvence, ki si v prime-timeu dovoli 'zatežiti' s tovrstnimi težko prebavljivimi zalogaji. Na ta zvočni preizkus pa ste po drugi strani vabljeni vsi, ki morebiti zmorete prenesti 6 neprekinjenih poglavij terorja tako za vaš intelekt kot tudi za vaše uhlje.
pripravila Martina Dervarič
Komentarji
komentiraj >>