Ponedeljek, 5. 9. 2011
kvisnar
* Kako opisati žensko dušo? "Crying Games" to počno skozi improvizacijo in interpretacijo, najsi bodo to dramski teksti ali popularne pesmice, preko eksperimentiranja z glasom, ki se s pomočjo tehničnih pripomočkov drugači, nalaga v slojih in postaja ne samo inštrument, temveč kar barvit orkester čustvenih stanj.
Že od leta 2005, ko je Irena Tomažin ustvarila svojo prvo samostojno predstavo "Kaprica" - leta 2006 ji je dodala še predelavo z imenom "(S)pozaba kaprice" -, v njenih delih spremljamo samosvoje in eksperimenta polno povezovanje giba in glasa. Naj ob tej priložnosti prikličemo v spomin utemeljitev nagrade Zlata ptica za scenske umetnosti, ki jo je Ireni Tomažin leta 2006 podelila Liberalna akademija:
"Njen glas je telesen, vzpenja se, plete in pada skozi telesna občutja, premike, čustva, razpoloženja, slišati ga je v gibanju njenega telesa in v scenskem prostoru. Eksperimentalna širina njenega glasu je materialna, saj je povsem odvisna od njene navzočnosti na odru, izvajalske moči in intenzivnosti uprizarjanja. Tovrstno zavedanje vpetosti glasu v prostor telesa in v odnos do občinstva v prostoru, v katerem se glas širi in utihne, daje zvoku posebno performativno kvaliteto, samo telo pa nenadoma postane slišno. Irena Tomažin tako na samosvoj način prehaja med gibom in glasom, med plesom in glasbo. Vodi ga predvsem avtorska in intimna potreba po drugačnem jeziku uprizarjanja, ne pa prehajanje med formami in zvrstmi umetnosti. Prav zato so njene predstave močne, intenzivne in odprte, so avtorsko delo, ki se nas presenetljivo dotika in ki je s svojo eksperimentalno naravnanostjo posebnost v slovenskem prostoru."
V tem času je nastal projekt z imenom iT, v katerem Irena Tomažin "muzicira s pomočjo diktafonov in kasetnikov". S projektom je v zadnjih petih letih nastopila na mnogih festivalih, zdaj pa je pred nami neke vrste zaključek tega obdobja - zgoščenka, nastala v produkciji Alda Ivančiča. Drugačen jezik, avtorsko in intenzivno uprizarjanje sta vsekakor odliki tudi ploščka "Crying Games"
Pred mano je odlično domišljena in za naš prostor žal preredka izvenserijska embalaža ploščka, ki jo je domislila Mina Fina. Vsaka izmed dvestotih kopij je ročno numerirana in priznam, da že od nekdaj tripam na to drobno gesto individualizacije spoštovanja do odjemalca nekega avtorskega/umetniškega dela, najsi bodo to ploščki, ali grafike, ali kaj tretjega. Embalaža ploščka je kartonasta škatlica, potiskana z zbledelo close-up fotko nekakšnega standardno pocukranega bidermajerskega šopka. Takoj je jasno, da je to škatlica, v kateri so pospravljeni spomini. Odprem škatlico. Zgoščenka je nevsiljivo umeščena na notranjo stran pokrova, medtem pa se pred mano odpre pogled na šop polaroidov in zmečkan kasetni trak. Polaroidi so na svoji hrbtni popisani z roko. Besede so privrele in z njimi spomini. Ko si ogledam polaroide, na katerih se v zasebnosti avtorice stikata preteklost in sodobnost - starine in kasetarji - me zamika preveriti, ali je kasetni trak prazen ali pa morda skriva kakšen zvok.
Še iz časov, ko sem si prvič v življenju ogledala uprizoritev Evripidove Medeje, me od pričevanja umetniškemu uprizarjanju palete ženskih čustvenih razpoloženj spreletava srh in prav nič drugače se ne počutim ob poglabljanju v "Crying Games". Vsako vnovično preposlušanje "Crying Games" je zame potovanje iz radovednosti - preko občudovanja - v neprijetnost; in potem še nazaj. Se bojim tega, kar lahko sem? Nam je ob tem, kar vemo, da lahko smo, vsaj nelagodno? Zakaj nas delo, ki ga racionalno dojamemo kot umetniški izraz, lahko tako intenzivno posrka vase na nivoju najbolj skritih čustev?
Album odpre "intro: the crying game", na stičišču uspavanke in žalostinke in napove ton albuma. "jablana" sledi temu vzdušju, nakar v "wanting needs / want it" preskočimo v kombinacijo manipuliranega glasovnega sempla in prepevanja skladbe "I want you", ki nam je morda še najbolj znana v izvedbi Roberta Palmerja. Čustveno skrajno intenzivne in mračne so skladbe "spi, sanja", "Ophelia Muller / who is it" in med njimi še najbolj boleča "mad dog / stop it".
Zaključna, skoraj enajstminutna "outro: give up your crying game" upočasni in umiri dogajanje, ponudi neke vrste refleksijo in obenem predstavlja slovo od preteklosti, ki ostaja zabeležena - tako materialno kot čustveno -, zapakirana v lično škatlico, ki pa naj najde prostor v predalu, iz katerega jo lahko po potrebi vzamemo; takrat, ko bomo želeli. Medtem pa naj življenje teče dalje.
pripravila Katarina Višnar
Komentarji
komentiraj >>