V galeriji Kapelica se je v četrtek, 22. septembra, zgodilo predavanje ameriškega umetnika Paula Vanousea, ki je s tem tudi odprl svojo razstavo, imenovano Ocular Revison. Vanouse je umetnik, ki kot medij uporablja DNK material. Pri njem moramo to razumeti dobesedno, DNK material res uporablja, tako kot po navadi uporabljamo slikarske barve. Seveda, postopek je bolj kompliciran kot nanašanje barv na platno, vendar je učinek s formalnega aspekta podoben, a za razliko od slikarjev, ki z barvo postavljajo vprašanja o prostoru, Vanouse postavlja vprašanja o identiteti. Ali vsaj misli, da jih postavlja.
Za razliko od slikarjev, ki so mojstri mešanja barv, risbe in kompozicije, je Vanouse mojster postopka, imenovanega elektroforeza. To je metoda, pri kateri se s pomočjo encimov najprej ločijo elementi DNK. Tako razrezani DNK se sestavi v gel, kjer zaradi električnega polja pride do premikanja molekul. Čim manjša je molekula, hitreje potuje, in se zato na določeni površini DNK razstavi na vse svoje elemente. Z analizo takega postopka se ugotavlja identiteta, ljudi se posledično zapira ali osvobaja, eni postanejo starši, drugi pa mogoče to prenehajo biti. Paul Vanouse trdi, da je DNK analiza ultimativna podoba naše civilizacije in ravno ker je neoporečna, se mu zdi, da je najbolj hvaležna za manipulacijo.
Vanouse je v svojem predavanju opozoril, da je postbiološka doba prinesla eno drastično spremembo, in sicer, da zdaj ni več toliko pomembna sama struktura organizma, ampak njegova statistika. DNK se upodablja v dvodimenzionalnem kartezijanskem koordinatnem sistemu in biologija je reducirana na primerjanja statističnih podatkov. Paul Vanouse pa poskuša podvomiti o tem togem sistemu in to tako, da kvadratno površino zamenja z okroglo, DNK material pa na neki svoj način na novo organizira v poljubne oblike. S tem hoče pokazati, da podoba DNK nima nič naravnega, da je skrajno poljubni kulturni fenomen.
Tudi če bi priznali, da je ta problem upodabljanja DNK zanimiv in da sproža cel kup vprašanj, se pri delu Paula Vanousa srečamo z nekaj detajli, ki mogoče motijo to idilično razmišljanje o znanstveni etiki. Pogosto namreč umetniki, ki uporabljajo znanost kot medij, in Paul Vanouse je eden takšnih umetnikov, ne delajo nič drugega, kot da s sodobnimi tehnologijami ustvarjajo modernistične podobe. V tem ustvarjanju kraljuje estetika, lepa podoba, in tako smo hitro na neki način globoko v salonski občutljivosti.
Do videza, ki ga povzročajo znanstvena orodja in metode, umetnost pogosto goji fetišističen odnos. Paul Vanouse ne postavi vprašaja nad samo verodostojnostjo DNK analize, ampak le na umetniški način preobrne neko banalno estetiko znanosti v modernistično izkušnjo. Če rečemo, da je njegov postopek estetiziranja DNK analize izjava, potem ugotovimo, da ponavlja eno in isto izjavo.
Če bi v Vanousevem ustvarjalnem postopku obstajalo nekaj, s čimer bi lahko povzročil resne etične premike, če bi skratka imel kakršen koli vpliv na znanost ali etiko, bi bilo dovolj, da svoj postopek naredi samo enkrat. Paul Vanouse pa že deset let na več ali manj podoben način ustvarja različne podobe. Enkrat je to znak za mrtvaško lobanjo, enkrat je to nekakšen enostaven logotip, na koncu so to karte dveh zemeljskih hemisfer.
Diskurz umetnosti, ki uporablja znanost kot sredstvo, je mogoče najbolj primeren za razumevanje redkosti izjav. Navidezno obilje tehnoloških možnosti, postopkov, moralnih vprašanj, a vendarle se zdi, da na koncu vse to rezultira v relativno revnem fondu diskurzivnih figur.
Zakaj mora torej Paul Vanouse vztrajati pri svoji metodi in v nedogled ponavljati eno in isto izjavo?
Zato, ker sistem, v katerega je vpeto njegovo mišljenje, pripada klasičnemu umetniškemu načinu razmišljanja, tistemu, kar je Ranciere opisal kot dvesto let stare modele učinkovitosti. Če parafraziramo Ranciera, ti modeli učinkovitosti temeljijo na tem, da umetnik v galeriji razvrsti po svoji volji neke znake, ki opisujejo določeno stanje, gledalec te znake prepozna in se tako angažira v določen način branja lastnega sveta.
Gledalec bi moral te Vanousejeve znake brati kot lepo umetnino, ki razen tega, da vzbuja umetniško verovanje, tudi preobrača znanost na glavo. Obstaja verjetno, pri določenih umetnikih in gledalcih, neki fetišisticni odnos do te znanstvene estetike in se mogoče zato vedno ista izjava vsakič pokaže kot obogatena, izvirna, uspešnejša. Teh znakov oziroma izjav ni nikoli dovolj. Samo skozi ponavljanje lahko realiziramo pravo modernistično izkušnjo. Zato imamo serije, opuse, brezhibne izpeljave, variacije, zato na koncu koncev imamo lepe umetnosti.
O žilavosti modernizma je razmišljal Andrej
Komentarji
komentiraj >>