Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Joseph Schumpeter: Ali lahko kapitalizem preživi? (1583 bralcev)
Petek, 30. 9. 2011
Luka T.



Močan vtis dolžniške krize, ki je že začela odpirati vprašanja, ali lahko imamo hkrati stabilen evro in suverene države članice Evropske unije, ponovno odpira tudi dilemo, ali lahko ideologija kapitalizma preživi, če bo njen ekonomski proces sadil semena svojega uničenja. Negativno napoved temu vprašanju daje v enem svojih najpomembnejših del ekonomist Joseph Schumpeter, ki ga mnogi njegovi kolegi cenijo kot enega najboljših analitikov kapitalizma. Knjigo je leta 2010 založila Studia Humanitatis, kjer je za prevod poskrbela Zdenka Erbežnik. S spremno študijo pa sta jo v sodobni čas postavila filozof Božidar Debenjak in sociolog Primož Krašovec.

V obravnavanem delu skuša z racionalno analizo opredmetiti pojav kapitalizma, zgodovinskega procesa, ki se je izkazal za tako učinkovitega pri ekonomski organizaciji družbe, hkrati pa sprožil toliko kulturne in intelektualne kritike na področju ideologije. Ravno sovražno vzdušje do kapitalizma moti njegovo analizo, ki pa po Schumpetrovem mnenju vseeno obeta njegov konec. Čeprav bi domnevali, da je knjiga posvečena predvsem ekonomskim vprašanjem, se avtor izkaže za izjemno pronicljivega tudi na področjih kulture in filozofije. V posebnem poglavju analizira kapitalistično civilizacijo, torej tako način mišljenja kot vrednote novoveškega človeka, ki se je razvil v racionalistični civilizaciji, v kateri ljudje vsakdanje naloge življenja analizirajo racionalno in se v njih tudi tako obnašajo. Ta logika izvira iz ekonomskih vzorcev življenja, ki jih je vzpostavilo meščanstvo s svojo podjetnostjo, ko so odprli ekonomijo kot tretjo pot družbene mobilnosti nasproti bojevniški aristokraciji in religioznemu kleru srednjega veka. Podjetniški uspeh je bil za vsakogar razen za vrhnje sloje elit tako mikaven, da je pritegnil večino bistroumnih ljudi in tako ustvaril proces, ki je spremenil podobo našega sveta.

Schumpeter opozarja, da elite srednjega veka niso imele nikakršne motivacije, da bi svoje dobrine delile z nižjim slojem ali izboljševale produkcijske pogoje, v katerih nastajajo. Angleška kraljica je imela svilene nogavice, zato ji ni bilo mar, kako draga je njihova proizvodnja, niti kako dostopne so ostalim. Meščanstvo je ubralo drugačno pot, saj je z racionalizacijo proizvodnih procesov omogočilo pocenitev dobrin in njihovo splošno dostopnost. Tako so začeli ustvarjati družbo, ki ji je egalitarnost položena v zibko in v kateri imajo vsi podjetni ljudje enake možnosti za uspeh v trgovini ali industriji. A to zahteva veliko vztrajnosti in ni nič kaj junaška v primerjavi z viteškim vihtenjem meča in razkazovanjem moči. Meščanska kultura je v tem pogledu anti-herojska, zaradi svojega racionalnega koristoljubja celo pacifistična. Prvič v zgodovini se pred vstopom v vojno pojavijo tudi dvomi o njeni računici. Družba postane pacifistična, ko začne preračunavati stroške za vojno. Celo sama vojna postane kapitalističen proces, v katerem se poveljnik ne postavlja v prve bojne vrste, ampak postane profesionalen birokrat, ki premike čet vodi iz svojega štaba. Ker morala vojakov ni več odvisna od požrtvovalnosti njihovega generala, postane ta zamenljiv in odvisen le od svoje primernosti položaju, na katerem ga lahko vsak trenutek zamenja drug, sposobnejši.

Govora je seveda o birokratizaciji, v kateri Schumpeter vidi obet konca kapitalizma. Ko produkcija novih dobrin postaja vse kompleksnejša, to zahteva tudi vse širšo organizacijo ljudi, udeleženih v tem procesu. Opozarja, da je ustvarjanje profita in idej vse manj domena podjetnih posameznikov in vse bolj proces pridržan za velike korporacije, ki prevzemajo nadzor nad masovno produkcijo in razvojem novih idej. Zaradi racionalizacije procesov si kapitalizem koplje lastno jamo, saj uničuje politično podstat, ki mu jo daje srednji sloj oziroma oseba kapitalista, zdaj prevrednotena v profesionalnega menedžerja, načelnika birokratske korporacije.

Vodenje industrije in trgovine tako neha biti stvar asketske meščanske družine in postane stvar administracije. Takšen razvoj avtomatično predpostavlja nekakšen zmeren socializem, zaradi česar se po Schumpetrovem mnenju človeška energija odvrača od poslovanja. Gospodarska baza buržoazije se namreč reducira na prejemke, ki jih običajno dobivajo delavci v upravi, lastnik izgine, na novo definirano menedžersko pozicijo pa prevzamejo birokrati. Povsem zbirokratizirano industrijsko velepodjetje zdaj ne spodriva le majhnih in srednjih podjetij, na koncu spodrine tudi podjetnika in razlasti buržoazni razred. Pravi vodje socializma potemtakem niso intelektualci in delavska gibanja, ampak monopolistični magnati – Vanderbilti, Carnegyji in Rockeffelerji.

Kljub naklonjenosti kapitalistični ureditvi in buržoaznemu poreklu Schumpeter takšnemu razvoju ne dodaja vrednostnih sodb. Eno od poglavij namreč nameni procesu ustvarjalnega uničevanja, kot imenuje razvoj novih tehnologij, ki nadomestijo stare načine. To karikira s primerom proizvodnje umetne svile, ki je z odkritjem sintetičnih tkanin postala dostopna in cenena. A ta napredek se je izkazal za pogubnega za staromodne proizvajalce, ki so svilo pridobivali s pomočjo sviloprejk. Proces racionalizacije se lahko velikokrat izkaže krut za posameznike, ki se oklepajo zastarelih načinov in ne želijo napredovati z njim. Kapitalizem moramo zato prepoznati kot evolucijski proces, saj ni in niti ne more biti statičen.

Schumpeter je svoje buržoazne vrednote gojil v preteklem obdobju kapitalizma, ki so ga dve desetletji po njegovi smrti zaznamovale uspešne keynesianske reforme. Njegovo misel v to obdobje presaja spremna beseda Božidarja Debenjaka z ugotovitvijo, da se je ta zadnja faza nagnila h koncu v sedemdesetih letih z varljivo imenovano naftno krizo, katere ena od faz je bila tudi dolžniška kriza. Ta prelom se ni nikoli docela zaključil in ga čutimo še danes v vzponu nove desnice in prakse neoliberalizma, ki želi s svojim načelom, da se država ne sme vmešavati v ekonomijo, tej vzeti tudi monopol nad proizvodnjo denarja in javno porabo. Keynesianska paradigma namreč narekuje, naj država v času krize tiska denar oziroma razširi javno porabo, s katero naj gradi infrastrukturo – ceste, elektrarne, komunikacijsko omrežje, s tem izboljšuje poslovno komunikacijo in hkrati ustvarja delovna mesta za nezaposlene, kar veča njihovo kupno moč. Za sodobno fazo pa je značilen ravno odklon od te teorije, saj naj država z outsorcingom svoje monopolne funkcije prenese na privatna podjetja – celo do mere vojskovanja in resocializacije odklonskih posameznikov.

Kupna moč se danes ustvarja z lahko dostopnimi krediti, ki jih bančni sektor napihuje v balone in tako ustvarja krize, ko je kredite treba vpoklicati, dolžniki pa nimajo proizvodnih sredstev, s katerimi bi jih lahko poplačali. Prehod na negotovinsko poslovanje je države oropalo celo nadzora nad izdajo denarja, bankam pa omogočilo, da kredite dajejo na podlagi večkratnika svojega osnovnega kapitala. Kriza leta 2008 je pokazala na to šibkost, ko z denarjem davkoplačevalcev dokapitalizirane banke niso le nehale vračati denarja v obtok ampak so si njihovi menedžerji iz teh skladov izplačali tudi obsežne bonuse za domnevno uspešno poslovanje.

Danes buržoazija obstaja le še v zgodovinskih učbenikih, zato bi bilo na mestu vprašanje, kaj v nas sploh še podpira kapitalistično ekonomijo. Naša nevednost ali morda naša potrošniška brezbrižnost do jutrišnjega dne?

Na idejah včeraj je za jutri kapitaliziral Luka Tetičkovič.



Komentarji
komentiraj >>