Danes ni težko biti umetnik, težko je biti kritik. Kako pisati o ponavljajočih se umetninah na neponavljajoči se način? To je glavna dilema slehernega kritika, ki se noče zadovoljiti s predelavo propagandnih tekstov razstav. V napisanem je namreč ponavljanje veliko bolj opazno kot pri upodobljenem. Navidezno estetsko razkošje umetnine je idealno polje za mimikrijo ponavljajočih se ustvarjanj. Pri umetninah pride do popolnega izraza trditev - videz vara.
Eden od receptov, da se izognemo ponavljajočemu se tekstu o ponavljajočih se razstavah, je, da se ukvarjamo s stranskimi faktorji: z umetniki, s kuratorji in z gledalci. Skratka, najbolj varno je, če umetnino naskočite s hrbta!
Tanja Vujinović ustvarja klasično sodobno umetniško delo, pri katerem lahko opazimo rahlo geekovski odnos do sodobne tehnologije, vpletenost gledalca pri nastanku umetnine in na koncu neko video projekcijo, ki je kot nekakšen gesamtkunstwerk vseh igralcev v umetniškem polju. Instalacija Superohm ima vse te elemente: video prapodoba na steni, ki si jo je zamislila umetnica, čaka na gledalčevo manipulacijo. Ta se ustvarja s premikanjem antropomorfnih robotkov, opremljenih s senzorji. Če povzamemo, množica dejavnikov - roke obiskovalcev, robotki, mikrofoni, LED luči, optični senzorji, zvočniki, kamere - ki vplivajo eden na drugega ter ustvarjajo zvočne in vidne pokrajine. Tanja Vujinović tako pravi, da je instalacija Superohm, prikazana v galeriji Kapelica, »Začasno igrišče informacijskih tokov«. To igrišče je zamišljeno, pravi umetnica, iz koncepta starogrškega pomena besede Orkester, ki je označevala prostor za ples, lociran med občinstvom in odrom.
Problem je v tem, da je orkester pri instalaciji Tanje Vujinović preveč religiozen, da bi se kdor koli lahko igral. Ta orkestralni oder ima res obliko oltarja in se obiskovalci na odprtju niso igrali, ampak se vživljali v kult računalniške grafike, ki jo je koncipirala Tanja Vujinović. Lahko bi rekli: dokaj kompleksna rešitev za precej povprečno video delo, ki je v slogu navadne VJ projekcije. Le da tukaj ne gre več za video projekcijo, umetnina v sodobni umetnosti deluje kot eter – pusti ji, da pride v galerijo, in bo takoj zasedla cel prostor.
Ni več zanimivo samo realizirati umetnino, danes mora umetnik koncipirati koncept. Ne glede na to, da se ta izraz sliši prazno, ne gre za tavtologijo. V polju umetnosti prej ali slej postane jasno, da matrice izražanja ne morejo več prinesti originalnih rešitev. Institucija galerije daje umetniku določen status, a mu tudi omejuje področje izjavljanja. Umetnik, ki niti ne pomisli, da bi se odpovedal svojemu visokemu simbolnemu statusu, sam sebe zaslepljuje na način, da gre vse globlje v ontološko razmišljanje o produkciji umetnine – in tako tone vse globlje in globlje v lartpurlartizem.
Torej fetiš ni več v tem, da se z računalniškimi programi enostavno naredi naključna animacija. Ne, to bi bilo preveč modernistično. Treba je maksimalno zakomplicirati sam postopek nastanka podobe. V tem koncipiranju samega postopka se ustvarja osnova za religiozno občudovanje umetnika – čutnega geeka sodobne družbe. Pri odkrivanju novih svetov računalniških naključij, v katere se vedno poskuša vpeljati tudi gledalce, se šele odkrije »posebna« umetnikova tehnološko-estetska čutnost. Umetnik deluje kot nekakšen demiurg, ki na način boga nastavi parametre, po katerih se kasneje odvijajo dogodki v svetovni domeni gledalcev in občudovalcev. Tanja Vujinović v svojem tekstu opisuje svoja dela kot produkt, »delno naključno delujočega orkestra, kjer so številni parametri vnaprej določeni, sočasno pa odpirajo strukturo tudi naključnim dogodkom.« Verjetno se Tanja Vujinović ne zaveda, koliko drugih umetnikov, tudi če se osredotočimo samo na področje Slovenije, na skoraj identičen način opiše svoje početje.
Superohm torej ni igrišče, ampak je svetišče informacijskih tokov. Zdaj že lahko govorimo o neki religiozni računalniško-znanstveni umetnosti, ki nam jo ponuja dokaj manierističen program Zavoda K6/4. Na koncu koncev se njihova galerija ne imenuje slučajno Kapelica. Očitno ji je bilo sojeno.
O sodobnih religijah je pisal Andrej.
Komentarji
komentiraj >>