MELVINS, 11. 10. 2011; Cvetličarna, Ljubljana

V torek je marsikoga prevevalo veliko pričakovanje koncerta washingtonske super skupine Melvins, ki na sceni deluje že celih 28 let. Malo pred deveto uro se je na kraju zločina že čutilo napeto vzdušje nenaključnih obiskovalcev, ki so pred vhodom v dvorano bolj ali manj skušali izprazniti zasebne zaloge alkohola. Kajti ko se enkrat prebiješ čez vhod Cvetličarne, postaneš odvisen od hišnega šanka, katerega ponudba ni ravno najbolj pestra, še manj ugodna.

Kakorkoli že, malo po deveti uri je iz dvorane zadonel privit zvok didžeja, ki je nakazal, da je počasi čas za premik iz kadilske kramljalnice v vse polnejšo dvorano. Odločilen trenutek je nastopil, ko je v dvorani zadonel domnevno Morriconejev komad For A Few Dollars More oz. pač ena spaghetti-western kompozicija, s katero so na oder vleteli Melvinsi - legendi King Buzzo in Dale Crover ter basist Jared Waren in bobnar Coady Willis, drugače člana zasedbe Big Business, ki sta pred petimi leti zavzela pozicijo ojačane ritem sekcije, vsaj kar se tiče drugega seta bobnov.

Z uvodnim komadom, ki je obeležil zgodnejšo fazo Melvinsov, smo obiskovalci skušali obstati na svojih nogah, kajti z odra se je nad nas zvrnil cunami ultraglasnega zvoka težkokategornih ritmov 2 baterij bobnov, basa in nakravžlane Buzzove kitare. Melvinsi, opravljeni v hecne kostume, so nas postavljeni v frontno linijo ujeli v valolomečo se gmoto svojega repertoarja, očitno prirejenega za ljubljanski koncert, kamor so se vrnili po 17 letih. V dobri uri nastopa so nam namreč postregli s komadi, ki so obeležili skoraj vse pretekle izdaje. Pravzaprav bi lahko rekli, da je bil poudarek na komadih iz 90-ih let, čeprav naj bi šlo za turnejo namenjeno njihovi zadnji plati - The Bride Screamed Murder.

10. zaporedni koncert pričujoče turneje je privabil kar nekaj fanov iz sosednjih držav, morebiti celo kakih povratnikov, kajti znano je, da so Melvinsi naklonjeni prirejanju svojega koncertnega repertoarja, tako da se resničnim fanom skoraj zares splača izkusiti celo po več koncertov s turneje. Drugače je Cvetličarno oblegalo solidno število obiskovalcev, zaradi katerih dvorana ni ravno pokala po šivih, je pa bila 'na komot' zapolnjena.

Dobesedno udaren koncert je bil vsled dvojnega bobnarskega seta kot pika na i za vse navdušence nad tovrstnim izživljanjem. Kontrola nad kombinacijo udarcev je oba bobnarja zalivala s potom, ki sta brez pardona švicala že od prvih taktov prvega komada do samega nemilostnega konca koncerta.
Z odra je bilo čutiti nadzor nad špilom, komunikacija s publiko je bila pičla, dostava repertoarja brezkompromisna. Sredinska postavitev bobnarskega dvojca je tudi z nastopom prevzela osrednjo vlogo v izgradnji koncerta - poudarek na bobnarskih solažah je sicer na stran porival 'harmonije noiserskih kitarskih struženj' Kinga Buzza, ki pa je še zmeraj deloval kot vodja izvedbe celotnega špila, navkljub njegovi nekoliko ležernejši pozi.

Vsled zvočne intezitete špila, vsega zaobseženega dooma in konfrontacije težko umerjenih ritmov je bilo čutiti zvočno gmoto megalomanskega vala, ki bi zlahka omogočil kakšen »stage-diving«, ki ga tokrat sicer ni bilo. Publika je nasploh bila nekam medlejša, mogoče zaradi koncertnega prostora, mogoče zaradi samega menija, s katerim se je ponujalo tako rekoč vse in še več. Razloge pa je seveda možno iskati tudi v preokupiranosti slušnih kanalov, zaradi katere nisi mogel slišati niti lastnih misli.

Skratka, v torkovi noči smo bili deležni poštenega šusa v glavo, ki pa bi znal boljše funkcionirati v nekoliko intimnejšem prostoru od Cvetličarne. V tej dvorani si od komada do komada namreč skoraj prisiljen v iskanje idealne pozicije - spredaj je bilo zaradi vseh teh decibelov na momente težko zdržati, od strani ali iz ozadja nisi nujno imel odkritega pogleda na oder, čeprav je bil tam zvok morda nekoliko prizanesljivejši. Konec koncerta je napovedal Buzzov odhod z odra. Zadnji komad je kar prepustil bobnarski sredici in basistovemu izživljanju na efektih, nakar se je oder preprosto spraznil.

Hipnotizirani obiskovalci niti niso več zahtevali bisa, vsaj ne dovolj prepričljivo, in koncerta je bilo konec. Ali je bilo to zato, ker so se prenažrli 'našponanega zvoka' ali ker so bila pričakovanja zadovoljena, je težko reči. Sicer se je našel kdo, ki se je pridušal nad napornimi bobnarskimi solažami, zaradi katerih smo bili deležni tolkalsko nabreklih kompozicij, ki so se zlivale ena v drugo brez očitnejših premorov. A nič ne de - Melvinsi so ga spodobno odžgali, sam nastop je bil suveren, sproščen kot tudi obetajoč za prihodnje špile v tej naši evropski špajzi. Okrepljena postava Melvinsov s silami iz Big Businessa namreč obeta nove razsežnosti njihovih ustvarjalnih presežkov, kar smo lahko občutili tudi na zadnjih zvrščenih ploščah.

Na Melvinsih se je razturala Martina.