YU GO!: RES NULLIUS, OBOJENI PROGRAM, OLA HORHE, 9. 11. 2011; Kino Šiška, Ljubljana

* V sredo je Kino Šiška ponudil še eno različico ustaljenega Yu Go! cikla, ki služi obujanju, razvijanju in povezovanju ustvarjalnih popularnoglasbenih praks bivših jugoslovanskih republik. Tokrat se je predstavila raznovrstna kombinacija dveh srbskih bendov, legendarnih Obojeni program in veliko mlajših Ola Horhe, ki sta podprla promocijo petega albuma Prekletih bazar domačih Res Nullius. Na koncu se je vse skupaj končalo dokaj posrečeno, saj je večer pod isto streho preživela zelo raznolika publika. Recept je bil zelo enostaven: za vsakega nekaj. Yu Go! enolončnica je imela svoje blagodejne učinke, čeprav sem bil ob začetku zelo skeptičen glede tovrstne kombinacije. Starci so dobili sočno dozo nostalgije, mladina je ležerno podprla sveži potencial Ola Horhe, Res Nullius so vsem udeležnim ponudili pristno dimenzijo čistega rock'n'roll užitka.

Najprej so oder zavzeli talentirani Beograjčani Ola Horhe. Tokrat se je zasedba predstavila kot trio, saj se je Andyju Pavlovu in Attack El Robotu pridružila še pianistka Sonja Lončar. Jedro njihovega izraza je bilo dokaj dinamično bobnanje, ki sta ga s svojimi repetitivnimi linijami sintetizatorjev prečila Andy in Sonja. Tu in tam sta turobne zvočne občutke začinila s posameznimi zvočnimi prelomi, ki so nekajkrat zbežali izpod kontrole celotne strukture. Izmenjavala sta se tudi s svojimi občasnimi vokalnimi vložki in tako je temna zvočna celota le dobila trenutke notranje interakcije. Kombinacija analognih sintetizatorjev in dokaj uravnoteženega bobnarja ni uspela razbrzdati ljubljanske publike. Repetitivne forme elektro rocka, drum & syntha niso izpadle pretirano futuristično. Čeprav v Srbiji veljajo za enega bolj obetavnih bendov, se Ola Horhe v Kinu Šiška niso povsem razigrali. Morda tudi zaradi hladnega odziva maloštevilčne publike.

Ko so oder zavzeli novosadski legendarni predstavniki punk rocka in novega vala Obojeni program, se je dvorana počasi napolnila. Kultno novosadsko zasedbo že vse od začetka osemdesetih vodi Branislav Babić »Kebra«, v zadnjem obdobju pa so ob njem še basist Ljubomir Pejić, bobnar Vladimir Cinkocki in Ilija Vlaisavljević Bebec, član številnih odmevnih srbskih bendov polpreteklosti, kot so Boye, La Strada in Trance Balkan Desorganisation.

V prvi fazi nastopa so sicer Obojeni program delovali dokaj zadržano. Predvsem Kebra je deloval nekoliko nebogljeno s svojim zvezkom pesmi, ki ga je neprestano kontroliral, da bi se spomnil repertoarja svoje bogate ustvarjalne zapuščine. Toda stari mački so počasi le začeli dihati kot enotna sila. Bend je iz komada v komad deloval bolj prepričljivo. Bobnar Vladimir Cinkocki je poskrbel za povsem spodoben in klen ritem, ki sta ga izkušeno razpredala Pejić in Bebec s svojima bas kitarama. Predvsem slednji je z domiselnimi kitarskimi zvočnimi učinki, podkrepljenimi z različnimi efekti, skrbel za kreativno dinamiko, medtem ko je Pejić z mogočnimi basovskimi linijami in solističnimi prehodi brazdil zvočno zgodbo celotne zasedbe. Kebra je s svojim značilnim, nekoliko cvilečim pripovednim vokalom nizal miselne utrinke svojih odličnih pesmi, pri tem pa so mu s spremljevalnimi vokali pomagali tudi vsi ostali. Na trenutke je bil njegov glas precej popačen in nerazumljiv, kar je bila tudi edina negativna plat njihovega nastopa. Najbolj so publiko razvneli s starimi komadi, kot so na primer Štipaljka, To još nisam rekao ali pa Kad bi malo...sedam puta...mozak stao. Do vrhunca in skorajšnjega zaključka nastopa pa jih je popeljala njihova zgodnja skladba Ona je tu. S svojim nostalgičnim pristopom so Obojeni program dostojno prepričali ljubljansko občinstvo.

Toda vse skupaj se je resnično začelo pregrevati šele ob prihodu Velenjčanov Res Nullius. Svoj nastop so otvorili s komadom Zadnji ples. Sledilo je še nekaj udarnih starejših skladb in suvereno je bil pripravljen teren za promocijo njihovega petega albuma Prekletih bazar. Takoj je bilo zaznati, da so njihove najnovejše skladbe že povsem udomačene. Skladba V vagonu raztrganih duš je delovala kot prava klasika Res Nullius in tako se je nadaljevalo skozi ves nastop. Njihov odlični novi album gradijo mogočne rock'n'roll zgodbe, ki so na sredinem koncertu veličastno zaživele. Publika je najbolj prepričljiv slovenski rock'n'roll bend zadnjih dvajsetih let sprejela z odprtimi ušesi in razigranimi boki. Velemojstrko, udarno in izredno natančno bobnanje Janeza Marina je podžigalo navihano basovsko »groovanje« Boštjana Časla. Da ne omenjamo Boštjana Senegačnika, ki se je ponovno dokazal kot eden od najkreativnejših slovenskih rockovskih kitaristov. Njegova ritmična dinamika je bila v sredo izostrena in ubrana, solistični vložki pa so predstavljali domiselni kolaž bogate zgodovine rock'n'rolla in rhythm'n'bluesa. Pokončni frontman Zoran Benčič je s svojo doživeto pevsko interpretacijo izpovedoval močne rock'n'roll zgodbe, ki pričajo o neuklonljivem odnosu posameznika do krute vsakdanje realnosti. Blestel je tako v ekspresivnejših skladbah kot tudi v momentih, ko je zavzel povsem »croonersko« pozicijo, da bi poudaril ironičen odnos do sodobnega sveta. Zanimivo so Res Nullius oblikovali tudi aranžmaje skladb s prejšnjih albumov.

Nekatere so dobile povsem novo zvočno dimenzijo. Prodorni in udarni rock'n'roll elementi so bili na sredinem koncertu spretno prečeni z bolj umirjenimi, liričnimi zvočnimi trenutki. Bend je odigral skoraj ves novi album in pri tem spretno umeščal tudi komade z albumov Zdravo je biti divji in Revolver ljubezni. Res Nullius so resnično veličasten bend dovršene rock'n'roll kvalitete, ki bi si zaslužil veliko več pozornosti, kot si jo dejansko je, in prav to so dokazali tudi na svojem ljubljanskem koncertu.

Redni del koncerta so zaključili z udarno verzijo skladbe Rock'n'roll party in se po kratki pavzi vrnili z bluesovsko balado Grbavi klovn. Publika je bila po dobri uri in pol pristnega, neukročenega rock'n'rolla že vidno utrujena in potešena. Prav zato je prišla na vrsto tudi zadnja skladba, ki so jo Res Nullius naslovili enostavno Rock'n'roll in zajema samo bistvo tega benda. To skladbo so davno nazaj izvajali v angleščini, na novem albumu jo najdemo v slovenski verziji in prav gotovo gre za eno izmed najbolj reprezentativnih, saj zajame ves spekter bogatega izročila velenjskih rock'n'rollerjev. To je bil resnično vrhunski nastop.

Na koncertu Res Nullius je užival Brane Škerjanc