Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Paul Prudence & Francisco Lopez; Martijn Van Boven!!! (834 bralcev)
Torek, 22. 11. 2011
tadej



PAUL PRUDENCE & FRANCISCO LOPEZ, 19. 11. 2011; Kino Udarnik, Maribor

* Pretekli petek smo se tekom mrzlega večera odpravili v Maribor na 17. Mednarodni festival računalniških umetnosti MFRU. V to nas je prepričal audio-vizualni dogodek z velikim potencialom - pajdašenje španskega zvočnega umetnika Francisca Lopeza z nizozemskim vizualcem Paulom Prudenceom. Lopez je med drugim znan po tem, da je na svojih koncertih poslušalcem delil preveze za oči. Temni svet za zaprtimi vekami ima dvojno funkcijo - na eni strani poslušalcu omogoči, da se lažje fokusira na zvok, na drugi strani pa deluje kot nekakšen osebni audio vizualizator. Izredno podoben, čeprav ravno obraten efekt ponuja dobra audio-vizualna predstava. Analiza "transient-ov" oz. v trenutku minljivih audio dogodkov na eni strani in računanje povprečnih vrednosti audio signalov na drugi je nekako osnova vsakršnega VJ sistema. Tovrstne kalkulacije so lahko vezana na celotni audio signal, lahko pa se osredotočajo tudi na posamične frekvenčni pasove, katerih širina je določena z izbrano frekvenčno analizo. FFT oziroma Fourierjeva analiza, ki jo uporablja Paul Prudence, frekvenčni spekter ponavadi razdeli na nekje med 128 in 4096 pasov, zvočna energija v posamičnem pasu pa ponuja 2 informaciji. To pomeni, da nam dobro užeti audio signali ponujajo na tisoče oziroma deset tisoče parametrov, ki so na voljo za manipuliranje videa. Smiselna redukcija in vizualizacija te realno-časovne reke informacij pa nam zatorej ponuja globlji uvid v zvok in odpira poti novim audio estetikam, ki so v izključno audio domeni preveč izmuzljive narave za analitično opazovanje. Seveda pa vizualizacija zvoka oziroma glasbe, prav tako kot verbalna analiza, sami vrednosti audio umetnine ravno toliko da kot tudi vzame. Pa poglejmo, kako so se na tem spolzkem terenu znašli Martijn Van Boven, Francisco Lopez in Paul Prudence.

Dvorano je ogrel nastop Martina Van Bovena. Tu velja poudariti, da je ogrevanje mišljeno izključno v metaforičnem smislu, saj je bila dvorana neogrevana in posledično mrzla kot sam hudir. V prste smo si pihali ne le poslušalci oziroma gledalci, ampak tudi nastopajoči. Prvi zvoki so se pojavili za našim hrbtom in tako opozorili na, predvidevam da, kvadrofonično ozvočenje. V kolikor je šlo za tovrstno audio distribucijo, lahko rečem, da bi bila lahko bolje izkoriščena s strani obeh audio izvajalcev. Samo ozvočenje prav tako ni bili prepričljivo. Na eni strani je manjkal kak dvorani primeren "woofer", na drugi strani pa je bil lastni šum ozvočenja izredno glasen. V zvočno izredno polnem nastopu Martina Van Bovena to ni predstavljalo problema, v tišjih delih Francisca Lopeza pa je šum deloval kot neposrečen del glasbe. Kljub temu pa velja omeniti, da dvorana Kina udarnik s prav sexy oblikovanim platnom ustvarja dober ambient za tovrstne dogodke.

Nastop Martina Van Bovena ni deloval preveč prepričljivo, čeprav še zdaleč ni šlo za slabo predstavo. Umanjkala je predvsem neka smiselna komunikacija med audiom in videom. Posledično so vizualizacije delovale kot neke dinamično spreminjajoče se tapete, katerih morebitna povezava z audiom se je dogajala le v asociativnem polju opazovalcev. Audio in video material pa sama na sebi prav tako nista izstopala. Z "geek-ovske" perspektive bi video sicer lahko označil kot zanimiv in na trenutke tudi privlačen. Žal pa to ne morem trditi za hrupno dronažo oziroma audio del, ki sicer ni bil napačen, a ni prav nič izstopal iz morja dronarske mediokritete. Umanjkal je predvsem dialog med zvočnimi plastmi ter glede na video smiselna dinamika. Video na primer je bil v začetku izredno "za-blur-an", sčasoma pa je dobival večjo definicijo preko ostrejših oblik. V glasbi ni bilo moč zaslediti ničesar analognega.

Vtis Martina Van Bovena sta v trenutku popravila Francisco Lopez in Paul Prudence. Prva misel, ki je pospremila moje pokonci stoječe kocine, je bila: "končno nek spodoben audio-vizualni event". Enotnost zvoka in slike ter predvsem vrhunska vizualizacija, ki je združevala ogromno dozo geekovstva in hkrati smisla za računalniško 3D estetiko, me je v trenutku prepričala, da se bo vožnja v Maribor še kako obrestovala. Video se na glasbo ni odzival preveč nasičeno, tako da je glasbi pustil dihati, hkrati pa je dopuščal element presenečanja, saj vsaka zvočna niansa ni opazno vplivala na sliko. Lopez je na drugi strani prav tako navduševal s smiselnim prehajanjem med minimalnim in maksimalnim ter glasnim in tihim. To je zopet puščalo prostor videu in ta prostor, ki sta si ga Paul in Francisco podajala, sta oba prav tako odlično izkoriščala. Občutek, da gre le za vizualizacijo glasbe, je izginjal s tem, ko so vizualizacije na trenutke prav izzivale skozi tišino počivajočo glasbo. Odziv le na videz spečega audio leva so bile seveda sonične šamarčine, ki so jih vizualizacije fasale v vsem brutalnem blišču. Vizualni učinek so bila kompleksna "smooth in sexy" 3D krotovičenja, ki se jim zavoljo izredno naturalističnega obnašanja tekom predstave kar ni in ni uspelo izpeti.

Integracija audio in videa je bila tako uspešna, da sem neprestano pozabljal, da je bila opazovana celota zgrajena iz dveh delov. Prav tako sta oba elementa vsebovala prostor in vanj postavljeno zgodbo, kar ponavadi še posebej manjka vizualnim delom. Črno-bele hi-tech vizualizacije so spominjale na kompleksne animacije, ki jih načeloma lahko občudujemo v kakšnih dobrih hollywoodskih znanstveno-fantastičnih spektaklih. Torej, kot že omenjeno, šlo je za vrhunski spoj "geek-ovstva" in občutka za naturalistično, 3D računalniško video estetiko.

Tisto, kar meni osebno načeloma manjka v glasbi Francisca Lopeza, so nadomestile vizualije oziroma dialog z njimi, tako da tudi nanj nimam prav nobenih pripomb. Kljub temu bi morda lahko kakšna perkusivna sekcija v okvirih "klik in šum" estetike iz videa izcuzala še kaj več. Glede na to, kako je se je slika odzivala na basovske bombe, je kar malo škoda, da ji Lopez ni podkuril še s kakim raznolikim in sporadičnim ritmom. A kaj takega od njega vendarle že v štartu ni šlo pričakovati.

Na festivalu MFRU v mariborskem Kinu Udarnik se je razvajal Tadej Droljc.

 



Komentarji
komentiraj >>