Medtem ko se je na slovenskih fakultetah že začel val upora zoper bolonjsko reformo in socialne pravice študentov, ki je seveda samo eden od pričakovanih uporov mladih po vsem svetu, pa v desnih političnih strankah v Sloveniji vse bolj glasno sanjajo o spremembi šolskega sistema, ki bi vsaj skozi mala vrata - predvsem pa skozi spremembo ustave - šolski sistem spremenila nekoliko drugače.

Na primer z uvedbo verouka v šole oziroma vsaj obširnejšega pouka o »verskih vsebinah.« Cerkev in cerkveni krogi od te ideje nikoli niso odstopili, čeprav jo v zadnjem času propagirajo nekoliko bolj subtilno. Tako je na primer ob nedavnem dnevu reformacije evangeličanski duhovnik Vilijem Kerčmar dejal, da bi si želel, da bi »bilo rešeno vprašanje verouka, saj so to v večini evropskih držav že rešili«. Na ta »nerešen problem« so ob predstavitvi nove Bele knjige o šolstvu spomladi letos opozorili tudi drugi predstavniki Cerkve. Najbolj odločen je bil ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, ki je dejal, da "tako tesno zaprtih vrat za verski ali religiozni pouk nima nobena šola v Evropi, tudi francoska ne, kaj šele tako imenovana 'Evropska šola', ki deluje pod neposredno avtoriteto Evropske unije." Ker slovenska Ustava še vedno prepoveduje uvajanje verouka v šole je ob tem ljubljanski nadškof Anton Stres svoje napore usmeril v odprto vprašanje »religiozne, duhovne in etične kulture, ki naj jo nudi šola.« Po njegovem mora država glede tega spoštovati pravico staršev, »da zagotovijo otrokom vzgojo in izobraževanje v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem«, ter da je Slovenija v širšem evropskem prostoru glede verskega ali religioznega pouka v šoli »velika izjema«, kar po prepričanju Stresa ostaja »brez pojasnila in utemeljitve.« Po njegovem prepričanju bi tudi versko-religiozen pouk prispeval k medsebojnemu spoštovanju, sožitju in sodelovanju. Sicer pa so na podoben način tudi slovenski škofje v več svojih pastirskih pismih zahtevali uvedbo obveznega predmeta o krščanstvu.

Tem pogledom so na političnem prizorišču najbližje v desnih političnih strankah. In v kolikor bi zaradi napak prešnje vlade na izrednih volitvah desne stranke res pridobile takšno večino, kot so jo desne stranke dosegle v Madžarski - in to so sanje številnih desnih politikov - potem nas seveda čaka vsaj poskus precej drugačne izobraževalne reforme, kot pa je tista, ki si jo danes želijo predvsem slovenski študentje.

Pridige o moralnem propadu civilizacije, iz katerega se lahko rešimo le s trdno vero so seveda že dolga desetletja glavno gibalo religij. Zgodba se zdi na prvi pogled prepričljiva. Ker naj bi komunizem in nacizem spodkopavala vero, zagovorniki večje religioznosti svoj model družbe ponujajo kot logično vrnitev na pravo pot.

Kljub temu pa se zahteve Cerkve ne zdijo posebej utemeljene. Ni namreč težko ugotoviti, da bi bili otroci ateistov, agnostikov in vseh mogočih ostalih teistov ob takšnem sistemu uvedbe verouka, kot ga predlagajo slovenski škofje le črne ovce izobraževalnega sistema. Pri tem se pogosto pozablja na za katoliki drugo največjo skupino s specifičnim svetovnonazorskim pogledom, ki je večja od vseh ostalih religij v Sloveniji. Gre seveda za agnostike, ki jih ponavadi imenujemo kar "ateisti." Agnostiki so namreč za razliko od ateistov in teistov prepričani, da ni mogoče z gotovostjo dokazati niti obstoj, niti neobstoj boga. Temeljnih postulatov tega pogleda na svet v slovenskih šolah ne poučuje nihče. Kar pa seveda ni v skladu z načelom enakopravnosti. Še več; ker se tako ateisti kot agnostiki namesto na božjo previdnost zanašajo na lasten razum, bi lahko tudi v tej skupini zahtevali, da v slovenskih šolah pripravijo posebne programe, ki bi krepili agnostično zavest tega pomembnega dela slovenskega prebivalstva.

Toda v cerkvenih krogih menijo drugače. Po prepričanju Antona Stresa bi zgolj versko-religiozen pouk prispeval k medsebojnemu spoštovanju, sožitju in sodelovanju. Škofovska konferenca pa si, kot smo že poudarili, želi celo uvajanja verouka v šole. Seveda pa ima takšen načrt tudi svojo slabo stran. Zamislimo si položaj, ko bi versko navdahnjeni predavatelji in zagovorniki teorije o Božanskem načrtu učencem na pouku pojasnevali, kako je vse na tem svetu ustvarjeno natanko tako, da lahko danes prijetno živimo na njem. In potem bi se v takšnem razredu znašel tudi agnostik, ki bi profesorja vprašal, ali to pomeni, da imajo zajci bele kožuhe zato, da bi jih lovci laže zadeli ? Oziroma, da imajo tajkuni najboljše pravnike zato, da bi lahko še naprej iz ozadja vodili družbo ? Takšna razprava bi zagotovo samo razgrela strasti med verujočimi in neverujočimi in povzročila porast nestrpnosti. Sicer pa je to na glavo postavljeno logiko osmešil že Voltair, ko je svoje kritike povprašal, če ima tudi človeški nos svojo posebno obliko zato, da se mu očala laže prilegajo. Morda bi kakšen dijak v dialogu s predavateljem verske vzgoje uporabil celo opozorilo Bertranda Russella, ki je v enem od svojih esejev bralce vprašal, če res verjamejo, da bi v primeru, "če bi bili obdarjeni z vsemogočnostjo in vsevednostjo in bi imeli milijone let za ustvaritev in izboljšanje sveta - na koncu res ne naredili nič boljšega od Klu-klux-klana in fašistov?"

Tudi prepričanje, da je Bog potreben zaradi pravičnosti na svetu in da te za trpljenje na tem čaka nagrada na drugem svetu ni najbolj logično. Rusell to argumentira takole: "Recimo, da dobite zabojček oranž in ko ga odprete, vidite, da so vse oranže na vrhu gnile. Verjetno ne boste rekli: 'Tele zgoraj so pokvarjene, ampak tiste spodaj morajo biti dobre, da bi tako popravile ravnotežje v vesolju'. Verjetno boste rekli nekaj drugega: 'Presneto, najverjetneje je vsa košara zanič!'. Tako bi rekel vsak, ki razmišlja znanstveno. Rekel bi: ‘V tem svetu lahko najdemo veliko krivic in po moji predpostavki je to dober razlog za oceno, da pravičnost ne vlada svetu; in to je torej dokaz proti obstoju Boga in ne zanj'."

Še veliko hujše posledice pa bi lahko nastopile, če bi se dijaki vzgojeni v današnjem času analitično lotili prebiranja nekaterih temeljnih verskih knjig. Zelo hitro bi namreč lahko trčili na načela, ki nimajo veliko skupnega s strpnostjo, sožitjem in sodelovanjem. Danes, ko je svet soočen s postopnim ukinjanjem smrtne kazni se je res zelo težko strinjati s Kristusovo zahtevo po večni ter boleči kazni v peklu. Takšno kaznovanje bi tudi težko označili kot humano. Še huje je to, da je Kristus takšno kazen v številnih pridigah namenil svojim neistomišljenikom ali pa preprosto tistim, ki so dvomili o njegovem nauku in niso verjeli njegovim prerokbam. Takšnim dvomljivcem Kristus v Svetem pismu zapreti takole: "Vi gadje, strupene kače, kako bi lahko ubežali prekletstvu pekla?" Še več: "Kdorkoli si bo upal spregovoriti proti Svetemu duhu, naj mu ne bodi prizanešeno ne v tem ne v prihodnjem svetu." Da ne govorimo o tem, kaj si Kristus misli o tistih, ki so pregrešili s samozadovoljevanjem. Tistim, »ki so se pregrešili z rokami« tako na primer Kristus svetuje, da naj si jih takoj odrežejo, kajti "bolje je zanje, da gredo v raj pohabljeni, kot pa z dvema rokama v pekel, v večni ogenj..." Ne samo, da je to precej drugačen besednjak od tistega, ki so ga uporabljali grški filozofi, takšne pridige se zdijo danes precej v nasprotju tudi z Deklaracijo OZN o človekovih pravicah, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in drugimi dokumenti, ki zagotavljajo svobodo govora in spolne usmeritve.

In potem bi se morda našli še nekateri dijaki, ki bi podvomili o moralni superiornosti ali "občekoristnosti" posameznih ver. Katoliška Cerkev je namreč Muslimane in Žide preganjala veliko bolj, kot pa so Židje in Muslimani preganjali kristjane. Stoletja inkvizicije in preganjanja heretikov so prav tako slab dokaz moralne superiornosti kristjanov. Krščanski narodi so se - za razliko od, na primer, budistov - pobijali dolga stoletja in na koncu zanetili še čisto krščansko Prvo svetovno vojno.

Ne, takšne razprave pri verski vzgoji zagotovo ne bi prispevale k duhu spoštovanja, sožitja in sodelovanja, pa naj si ljubljanski nadškof še tako želi takšnih razprav v naših šolah. Toda povsem mogoče je, da si dr. Stres in ostali zagovorniki uvajanja verouka v šole sploh ne želijo takšnih, zanmivih in poglobljenih razprav o veri. Ker bi odkrite razprave o veri lahko imele precej uničujoč učinek za zagovornike religioznosti je bolj verjetno, da razširjene verske vsebine v šoli ne bi bile prostor intelektualne svobode, pač pa bi bili predmeti ukrojeni po verskih kalupih vzgoje, tradicije in strahu. Takšno reformo pa seveda potrebujemo še veliko manj, kot sedanjo »evropsko« ter pošteno zavoženo »bolonjsko reformo« šolstva.

Terminal je pripravil Igor Mekina.