Najpomembnejši podatek zadnjih javnomnenjskih anket ni padec Viranta, bil je predvidljiv, ampak napoved izjemno visoke volilne udeležbe. Državljanstvo se morda prebuja; in čeprav bo večina spet izvolila črnega vraga, bo to prebujenje - tudi s pomočjo nove krize- najbrž ostalo, in bodo državljani bolj pozorni, popularnost in zaupanje ljudstva v novo vlado pa bo še hitreje splahnelo - čeprav je Janša od vseh treh anketnih »carjev« najbolj previden pri volilnih obljubah. Skratka, izpolnila se bo napoved od mrtvih napol vstalega Pahorja, ki je očitno dosti boljši luzer kot vladalec. Volitve bodo torej začasne, ker bodo kmalu nove predčasne volitve. Ampak le, če bo politična levica »prišla k sebi« in bo uporabila vsa, tudi stara legalna sredstva, da razkrije naravo nove vlade - in prepreči hitro »razlastitev države«,ki jo zahteva ideolog in Mefisto desne politike Peter Jambrek, torej privatizacijo vsega čim prej, vključno z zdravstvom, šolstvom- kar še bolj kot Janša obljublja Virant skupaj z malim Mrkaićem Pezdirjem. Mimogrede: Virant je bil je in je morda še kdo ve zakaj priljubljen pri neki čudni »urbano-mladinski« srenji in celo pri delu levih medijskih voyeurjev -glej intervjuje z njim v Mladini.

Je pa žal možno tudi to, da bo v novi »parlamentarni levici«, v kateri ne bo več Golobiča in Školjča, zavladal gnili duh »poenotenja« in perverzije »stopimo skupaj« spričo nove krize: to ne bo šlo le na škodo sindikatov, ki se bodo itak kuhali v še hujšem zosu, kot so si ga že sami skuhali; bo pa zelo evropsko, in poslušno v skladu z anti-demokratično bruseljsko linijo reševanja krize s »tehničnim vladanjem«, zatiskanjem pasu večine itd. Tu seveda nastopi mučna problematika enačenja evra in Evrope: kajti ne gre toliko za vprašanje , ali sta takšen evro in Evropa vredna reševanja, ampak - ali ju je prav »ekonomsko-tehnično« sploh mogoče rešiti, pa ne le zato, ker je to v resnici interes le dela Evrope, ampak predvsem zato, ker imajo tudi v tej bogati Evropi vse glavne vzvode v rokah isti mehanizmi in iste strukture, ki so krizo sploh povzročile in v katerih interesu je kriza, če ne kar to, da »evropski projekt« propade, ker bo potem hrane za finančne mrhovinarje še dosti več.

No, v globokem ozadju je še eno mučno vprašanje: v koliki meri si »ljudstvo«/del njega, podkupljen pred krizo s krediti, potrošništvom in javnimi službami, zasluži to, kar se mu sedaj dogaja; ali ni prav ta del ljudstva tisti, ki bo sedaj podprl »narodno enotnost«, »tehnično vladanje« in vsakršno »učinkovito« avtokracijo. Te paradokse je bilo mogoče lepo opazit, če ste šli pred tedni v Dnevnikovem sobotnem O. zaporedoma brat komentar Mastnaka, ki je iz svoje kalifornijske orbite udrihal po ne-demokratičnosti »tehničnih vlad«, in intervju z lucidnim italijanskim Slovencem,ki je izkustveno opisal Berlusconijevo formulo dolgoletnega uspešnega vladanja s podkupovanjem ljudstva in POP TV-jem. Drnovšek in njegovi »naši fantje« bi gotovo vedeli kaj povedat na to temo.

A pustimo to- v predvolilni kampanji sta bila Evropa in ljudstvo prej ko ne odsotna, v resnici nihče ne verjame v propad evra, vrnimo se raje k spravaštvu in »partnerstvu« za razvoj med Janševo vlado in starim delom nove parlamentarne levice, kar je toliko bolj možno, ker se je via facti dogajalo že v času Pahorjeve vlade, seveda prikrito in enostransko s Pahorjeve strani. Pahor bo v parlamentu in njegov mračni pogled v prihodnost se Janševemu kar lepo prilega, da ne govorimo o njegovih neuspelih reformah, ki bodo sedaj morale uspeti, če naj ne gremo »po poti Grčije«, kajneda. Mimogrede: nenavadni predvolilni vzpon Pahorja kot uspešnega nastopača na TV soočenjih potrjuje, da tudi kot premier ni bil kaj dosti več kot vladna govoreča glava in PRovec- z delno izjemo arbitražnega sporazuma: z neprestanimi medijskimi solo nastopi je ustvarjal privide odločnega delovanja in resnih premišljenih ukrepov, ki pa jih ni bilo, nasprotno-bilo je dosti janšizma brez Janše. A ti prividi so se hitro razblinili ob čereh krize, Pahorjeve politične nespretnosti, iluzionizma in zagledanosti v gospo Kosorjevo; zadnjo meglo zaupanja javnosti sta nato družno razpihali politično sovražna nacionalna TV in profitno-aferaško popadljiva in brezsramna komercialna TV. Obe TV se še nista bistveno spremenili, kljub kozmetičnim spremembam na nacionalki, in to ključno dejstvo tudi odločilno vpliva na volitve: načrtno promoviran TV kratek spomin, moralistični populizem, moralna dvojna merila in infozabavništvo: vse to je - poleg počasnega procesa Patrija - najbolj koristilo Janši, Erjavcu in Ludi a Mili, škodilo pa »novim obrazom«, ki so si brez upa zmage prizadevali, da bi delovali novo, čisto in še resno/trajnostno v primeru Hanžka. In zato bodo rezultati volitev takšni, kakršni bodo. Izpad Padalca bo slaba tolažba.

Ampak volitve so že skoraj mimo- čas je za vprašanje, kako naprej; recimo -lahko iz TRS-a zraste še kak SRD- Struja radikalne demokracije ipd. Upajmo da; bo pa za to treba -tako menim- tudi nekoliko počistit pred lasnim pragom; pa tu ne mislim na okupatorje filozofske fakultete- ne pa ekonomske ali vsaj korumpirane študentske organizacije:zgodovina se res ponavlja kot farsa. A njih ironizira že Mladinina Diareja; bolj mislim na naše mnenjske voditelje in medije, ki že dolgo gojijo precej elitistični »univerzitetni diskurz«-nagovarjajobolj ali manj sebi enake in svoje študente- prakticirajo pa ga celo taisti, ki so ta nekoč kritični lacanovski koncept spravili v obtok. Da o vehementni teoretski promociji javne rabe uma ob hkratni praktični javno-zasebni rabi istega ne govorim - kogar te žižkarije zanimajo, ve, o čem govorim, če hoče vedet. Skratka: dokler vse te idolatrije, samozadostnosti in dvomišljenja ne bodo prevetreni, z množično radikalno zavestjo in prakso verjetno ne bo kaj prida. Lahko noč in srečno.

Terminal je spisal Igor Vidmar.