Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Marxovi žeblji v arhitekturni teoriji (1683 bralcev)
Torek, 6. 12. 2011
Mateja K



Še preden je prestolnico dokončno pokrila jesenska megla, je pri založbi *cf izšla zbirka esejev Janka Gerdola Zlodreta z naslovom Notice o arhitekturi in drugem. Gre za pomenljivo knjigo, ki v slovensko arhitekturno teorijo po dvajsetih letih avtorjevega molka vnaša strukturirano in koncizno misel o arhitekturi, ki se močno naslanja na marxizem. Privlačnost te knjige se prelomi na isti ravnini, na istem polju, kjer sami sebi dodaja nekakšen opoj prekletosti. Bralcem namreč odpira običajno zelo zaprašeno in pozabljeno, za večino arhitektov in tudi filozofov pa tudi nezanimivo področje, kjer se stikata filozofija in arhitektura. Na liniji te kritično zasnovane arhitekturne teorije, ki jo je v Sloveniji pionirsko tlakoval ravno Janko Zlodre, pa se skriva veliko soban intrigantnega, zgodovinsko artikuliranega razmišljanja, ki močno zareže v konstitucijo razumevanja sodobnega prostora.

Notice o arhitekturi in drugem prinašajo ponatis štirinajstih esejev, spremnih besed in krajših člankov, ki jih je Zlodre večinoma napisal pred tridesetimi oziroma dvajsetimi leti. Na grobo lahko te tekste razdelimo po treh osrednjih tematikah, in sicer na marksistično analizo arhitekture, na kritiko slovenske arhitekturne teorije in na pregled nacističnih ter modernističnih posegov v prostor. Dominantna tema, ki se ji posveča danes v Splitu živeči Zlodre, je seveda marksistična analiza arhitekture, ki jo je zasnoval njegov »teoretski« oče Manfredo Tafuri. Zlodre je za slovenskega bralca prevedel in uredil edini dve pri nas izdani Tafurijevi knjigi, za kateri velja, da se morata zaradi svoje inovativnosti in teže argumentov obvezno znajti pred očmi vsakega, ki se želi oklicati za esteta ali pa za arhitekta. Gre za deli Projekt in utopija in Benetke in renesansa, tokratni izbor Zlodretovih tekstov pa prinaša obe spremni besedi k tema knjigama, ki sta prenesli znanje beneškega inštituta za arhitekturo k nam.

Zlodreta ne moremo brati brez tega, da vsaj minimalno razumemo Tafurijevo misel, ki jo Zlodre opredeli kot »prvi in radikalni vdor zgodovinske in materialistične analize na področje arhitekture.« Kar je radikalno pri Tafuriju, in posledično tudi pri Zlodretu, je zavzemanje korenitega, revolucionarnega stališča do same arhitekture. »Arhitektura je družbena institucija, ideološki aparat, ki reprezentira in producira pogoje zidave, je institucija gospostva,« s parafrazo Tafurija Zlodre opredeljuje arhitekturo. Arhitektura v njunem univerzumu ni več umetnost grajenja, ni več tehnika ali konstrukcija, ni več disciplina, ni več neka profesija, ki je namenjena grajenju lepih in uporabnih stavb. Vse te njene navidezne dihotomije Tafuri z enim zamahom odpravi s tem, ko ji nadane njen bistveni in najbolj enostaven atribut: arhitektura je ideologija, je institucija gospostva. In takoj, ko na to polje, ki se je tekom zgodovine vselej gibalo med tehniko in umetnostjo, pogledamo s tega zornega kota, se celotno področje analize korenito spremeni.

V instrumentarij, ki bo z zgodovinsko analizo zarezal globoko v sam srž arhitekture, se sedaj premaknejo termini, kot so jezik arhitekture, razumevanje krize arhitekture, arhitekturna pisava. Na vprašanje krize moderne arhitekture naenkrat ne najdemo več enoumnega in poenostavljenega odgovora, saj zgodovinska analiza zahteva, da ključna protislovja te krize opredelimo v času razsvetljenstva in ne v času začetka 20. stoletja. To pa obenem potegne za seboj tudi radikalno novo branje razsvetljenske arhitekture. Postmodernizem v arhitekturi ni več le prenos visoke modernistične umetnosti v poplitveno stanje kulturne industrije. Ne, Zlodre s Tafurijem pravi, da je postmodernizem nekrofilija, da ni nikakršna kritika modernega gibanja. Gre zgolj za »kulturo simulakrov, ki je utemeljena na dvojniku, ki nimajo referentov, ki so brez originala.«

Zlodre se bo v oranžni knjigi Notice o arhitekturi in drugem izdatno posvečal tu navrženim temam. Ta izbor med drugim prinaša tudi esej o razsvetljenski arhitekturi, ki konstituira novo univerzalno arhitekturno govorico za nov oblastniški razred meščanov, pa tudi esej o razsvetljenskem jedkarju in arhitektu Pirenesiju [Piraneziju]. Tudi pri drugih besedilih, kjer se posveča oblikovanju fenomena modernega gibanja v arhitekturi, ki so ga izdatno spodbudili prav arhitekturni teoretiki, se močno naslanja na ugotovitve beneškega inštituta za arhitekturo, ki ga je v osemdesetih vodil Tafuri. Tako Zlodre ob njem in njegovih sodelavcih iz rokava večkrat potegne Marxa, Simmela in Benjamina ter njihove teorije aplicira na prostor, mesto, hišo ali pa gomilo tam, kjer se običajno v arhitekturni teoriji pojavljajo le površne analize.

Ironija in posmeh, s katerima se loteva slovenske arhitekturne scene, pa v ustih večkrat puščata slab priokus. Ne glede na to, da je Zlodre očitno načitan in artikuliran avtor, si namreč takih pavšalnih in nepodkovanih podtikanj in splošnih sob nekako ne bi smel privoščiti. Njegova teoretska natančnost namreč v teh esejih kratko malo izgine, rdeča nit besedila se podredi temu, da hoče vehementno popljuvati vse poskuse teoretskih tekstov osemdesetih in devetdesetih, ki so prav tako želeli postaviti neko strnjeno, korelativno branje arhitekture. S to gesto pa se v trenutku postavi tja, kjer običajno stoji in obstane slovenska arhitektura in arhitekturna teorija: na mestu medsebojnega obračunavanja in vrtičkarstva.

Po drugi strani je branje o nacističnih posegih v prostor in o konstituiranju modernega gibanja izpeljano korektno in podkrepljeno s preučevanjem številnega gradiva. Prav osvežujoče je prebrati, kako je na prestol prvega nacističnega arhitekta stopil mladi Albert Speer, ali pa to, kako se je formirala modernistična metropola, ali pa spet anekdote iz življenja dunajskega nasprotnika ornamenta Adolfa Loosa. Vse to, podano v lahkotnem jeziku ne-akademske in ne-doktrinalne pripovedi, ki na nekonformističen način podaja arhitekturno snov o nečem, kar je izrazito vplivalo na grajeni prostor, na zidavo, na pomensko izpraznjenost sodobne arhitekture.

Kot pravita Miha Dešman in Marko Zorko v spremnih besedah, se je Zlodre v osemdesetih letih pojavil na sceni kot pravi teoretski zlodej, ki je bil aktivno vključen v družbena gibanja v Ljubljani, od panka do obrobnih okroglih miz. Sedaj, ko se po letih zatišja z izborom esejev strnjeno postavlja pred bralca z namenom, da mu odgrne in prebere drugačno zgodbo arhitekture, ki presega utečene floskule, bi mu veljalo prisluhniti. Seveda s pravo dozo kritične analize, ki pod vprašaj postavlja nekatere prehitre sklepe in zaključke.


Z Marxom, Tafurijem in zlodejem je zidala Mateja K.


Komentarji
komentiraj >>