Petek, 9. 12. 2011
jizah
* New York že dolgo išče raperja, ki bo na polju resnega, podtalnega ali vsaj verbalno potentnega klasičnega hiphopa poizkušal to, nekdanjo prestolnico rapa znova spraviti na raperski zemljevid, kjer trenutno vlada generična, klubska godba, namenjena najstniškim generacijam. V iskanju vokalno in verbalno močnega, karizmatičnega, brezkompromisnega ter entuziastičnega mc-ja pa se v poslednjih dveh letih vse bolj glasno sliši ime Action Bronson.
Belski raper nam na albumu večkrat pove, da je po očetu Albanec, po materi pa Žid, je emsi, ki kritiko in poslušalstvo že nekaj časa uspešno prepričuje s svojimi mixtapi. V začetku leta je izdal odlični prvenec „Dr. Lecter“, za konec leta pa ponudil še eno samozavestno ploščo, tokrat skuhano skupaj z enim vidnejših producentov raperskega podzemlja, Bostončanom Statikom Selekto. Z njim tvorita spiritualno soroden par, saj oba stilsko sodita v zlato obdobje hiphopa, tja v sredino devetdesetih, a sta hkrati oba zvočno in rapersko še kako v stiku s časom.
Bronson nam že s svojo postavo in prezenco da vedeti, da z njim ne gre zobati češenj, ne na ulici ne za mikrofonom. Fant je sicer kuhar, kar se zelo odločno, s humornimi komparacijami in besednimi igrami kaže v besedilih, polnimi raznoraznih jedi, uporabljenih na različne načine. Ravno te ekstravagantne, mestoma celo povsem nerealne, a še kako zabavne metafore, spominjajo na raperja, katerega kopija Action Bronson na vse načine je. Gre za Wu-tangovca Ghostface Killaha, ki je v devetdesetih zelo izrazno, duhovito, navdušujoče svoje tekste prav po wu-tangovsko „krivil“ na vse mogoče načine tako, da do bistvenega pomena nikakor nisi prišel s prvim poslušanjem, temveč te je gnal, da njegove stvaritve večkrat poslušaš. Tako besedilno kot stilsko je Bronson naslednik Ghostface Killaha, kar je verjetno, glede na precejšen upad kakovosti slednjega in veliko bolj naravnost naravnih besedil, v tem času prej dobrodošlo kot slabo. Tudi glasovno sta fanta zelo skupaj, predvsem pa Bronson suvereno potuje po ulicah New Yorka in v svoja, dokaj detajlna besedila brez pomislekov prenaša vse aspekte uličnega življenja, med katerimi so tudi najbolj obscene, perverzne in homofobne domislice, grajene povečini na sovraštvu do žensk vsake nove ulične generacije.
Fant je tako glas newyorških ulic, ki v svoji zapohanosti in s svojim egom vehementno gradi svoj stil na t.i. battle rapu, v katerega prinaša nazaj zabavne nonsenze hiphopa devetdesetih, smisel za humor, klasično „hustlanje“ in preprodajanje drog, udarja po industriji, ne more pa niti mimo športa, historičnih figur ter vehementnih besednih iger, zgrajenih okrog njih. Svoje mesto dobijo tudi zaporniške, postopaške ter preprodajalsko drogeraške zgodbe, seveda pa brez ženskega spolovila nikakor ne gre. Odlična nadgradnja rapa devetdesetih, ki nam neozirajoč se na merila morale prinaša zgodbe otroštva, četudi so te mestoma čudaške in velikokrat homofobne ter predvsem surove v vseh pomenih te besede. Njegov največji problem je vsekakor osredotočenost, saj se večine besedil ne drži striktno, temveč je večkrat zelo površen.
Novo upanje newyorškega hiphopa resda estetsko povsem ustreza Ghostface Killahu, vendar pa gre v njem zaznati tudi dosleden geto dialekt, uličnost, poznavalskost newyorškega vsakdanjika, populizem, napihnjenosti in ignoranco Cam'Rona, latino geto estetiko, dodano s samovšečnostjo lastne obilne pojave Big Puna, ter umazanost in ulično prvinskost Kool G. Rapa.
Energično rapanje pa s svojimi podlagami, ki raperju pustijo veliko prostora za rapanje in lastno kreativnost, dobro spremlja producent in Dj Statik Selekta. Bostončan nadaljuje tradicijo soul in funk zank in vzorcev, v katere tke latino elemente in melodične dele raznorodnih toplih inštrumentov, kar rezultira v močne organske, fanki beate newyorškega hiphopa devetdesetih, imenovanega boom bap. Tradicionalistična raperska forma, značilna za zlate čase Peta Rocka, Showbiza ali Dj Premierja, kvalitetno in raziskovalno sicer na tem nivoju tistega časa, a simpatično prenaša lastnosti tistega trenutka v današnji čas, kar je še posebej vidno pri zlitju visokega, bahaškega vokala s podlago, ki ji vestno sledijo vokalni scratcherski vzorci.
„Well Done“ je vsaj tako samozavestna plošča kot njen naslov. Spomni nas na trenutke predrznega, brezkompromisnega, a srčnega hiphopa izpred desetletja in pol, saj odločno koraka po poti pristnega uličnega rapa z vsebnostjo humorja, porogljivih besednih iger, udarnih punchlinov ter zanimivih, paradoksalnih kuharskih asociacij. Album za raperske puriste, zazrt v današnji čas, bo, upajmo, ponovno obudil nostalgične trenutke newyorškega rapa.
pripravil marko Godnjavec- Jizah