Nedelja, 18. 1. 2004
Ko tako premišljujemo propadanje tolikih, posebno mladih otrok, katerih nedolžnost in čistost je v kinu tako ogrožena, nam prihaja na misel ona silno ostra Kristusova sodba: ' Kdor pa pohujša katerega teh malih, ki v me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja.'"
Tako je papež Pij XI razmišljal o problemih kinematografije v 30 letih 20. stoletja. Film je že vse od svojih začetkov vzbujal pri moralistih negodovanje, saj se lastniki kinematografov niso ravno branili predvajanja filmov s pikantno vsebino. Filmarji so v tem primeru prevzeli že znani materijal, ki je bil pred tem uporabljan pri predstavah v kabarejih, potujoči gledališčih itd. Vendar je bil kinematograf cenovno veliko bolj dostopen in manj eksluziven, ter zato bistveno bolj obiskan. Same posnetke z erotično vsebino si je bilo moč ogledati že pri izumih, ki so bili nekakšni predhodniki filmskega posnetka. Pri raznih panoramah, mehaničnih panoptikumih, laterni magici itd. so bili v "programih" večkrat prikazani tudi pikantni prizori.
Program s filmi, z vsebino, ki ni bila primerna za vse, se je navadno skrival za oznakmi Herrenabend, Pariser Herrenabend ali Pikante Filmen. Pri tej vrsti filmov so scenariji pogosto nastajali na osnovi plesnih prizorov, vojerizma, slačenja pred kamero ter scen 'z umetniki in njihovimi modeli'. Na projekcije s takšno in podobno žgečkljivo vsebino je navadno prihajalo precej obiskovalcev in so bile precej dobičkonosne. Moški večeri so bili zato za podjetnike v tem poslu privlačni in se jih niso branili organizirati. Omeniti pa je treba, da se včasih pod oznakami moški večeri, pikantni filmi itd. niso skrivali le erotični filmi. Posnetki so bili lahko namreč tudi deli kirurške operacije, filmi o različnih boleznih in iznakaženih telesih.
V retoriki moralistov govorimo torej o slabih filmih. Papež Pij XI. je v svojih razmišljanih tako razlagal, kako in zakaj nekateri filmi postanejo slabi in kvarni za duše gledalcev.
"Ko proslavljajo poželenja in strasti, postanejo grešna priložnost; mladino zapeljujejo na slaba pota; življenje kažejo v napačni luči; zatemnijo in oslabijo ideale, po katerih naj bi stremeli, razdirajo čisto ljubezen, spoštovanje do zakona in tesno zvezo družinskega sožitja."
Slabi filmi pa se pri razlagalcu papeževih izjav delijo še na tiste, ki kvarno vplivajo na mišljenje in prepričanje gledalcev, in na tiste, ki direktno kvarno vplivajo na njihovo nravnost. Ti zadnji filmi so lahko:
- nemoralni po vsebini, misli, in nemoralni v izvedbi,
- nemoralni po vsebini, a dostojni v izvedbi,
- moralni po vsebini in ideji, a nedostojni, nemoralni v izvedbi.
Pa preidimo h konkretnim filmskim predstavam. Prve filmske predstave na Slovenskem so si lahko ogledali prebivalci Maribora med 24. oktobrom in 1. novembrom 1896 v Götzovi pivnici. Ljubljančani pa so si lahko prve predstave ogledali od 16. do 24. novembra. Maribor je imel tudi v primeru pikantnih filmov "premiero" nekaj tednov pred Ljubljano. Že leta 1897, ko so še povsod prevladovali potujoči kinematografi, je Johann Bläser v Maribor, kjer je gostoval od 3. do 11. novembra, poleg običajnih s seboj pripeljal tudi "diverse 'pikante' Filme". Takšna sta bila "Damen im Bad" in "Endlich allein", se pravi "Dame pri kopanju" in "Končno sama".
Mesec dni, preden je gostoval v Mariboru, je Bläser 3. oktobra svoj kino predstavil v mestu Steyr na Štajerskem, kjer je med prebivalstvom s svojim potujočim kinom vzbudil premnogo zanimanja. Med ljudmi, ki jih je kino pritegnil, pa je bil tudi radovedni lokalni župnik. Da bi potešil svojo radovednost, se je odpravil pogledati predstavo, kjer pa je na svojo grozo moral ugotoviti, da se med povsem neškodljivimi filmi predvajajo tudi taki, ki iz nravstvenega vidika niso sprejemljivi. Kršitev je prijavil pri Državnem odvetništvu v Styerju. To pa je Bläserja zaradi suma kršitve javnega širjenja nenravstvenih predstav poklicalo na zagovor. Dotični paragraf se je glasil:
"Kdor javno ali pred večimi ljudmi, ali v tiskanih delih, z razširjenimi slikovnimi podobami nravnost ali sramežljivost grobo in na način, ki javno pohujšuje, žali, je obsojen na strogi zapor od osmih dni do šestih mesecev."
Naslednja projekcija pa je bil za Bläserja vendarle oprostilna. Okrožno sodišče je po poskusni projekciji filma ugotovilo, da ne krši javne morale, in Bläserja oprostilo. Odločitev mu je omogočila, da je svojo turnejo lahko nemoteno nadaljeval s celotnim programom. In tako posledično omogočilo predvajanje spornih posnetkov, za kar so bili naši predniki nedvomno hvaležni.
Projekcije pikantnih filmov so hkrati v nekaterih časopisih sprožile vprašanje o spornosti predvajanja in o nravstvenih vrednotah "nekaterih krogov", ki so nedvomno radi obiskovali predstave. Časopis Komet se je leta 1897 spraševal:
"Tukaj imamo na primer predstavo “Endlich allein”. Da bi se ženin in nevesta pustila “kinematografirati” in potem dopustila, da bi posnetek razkazovali celemu svetu, si noben človek ne more misliti. Torej je prikazana situacija umetno ustvarjena, in kakšne osebe so služile za posnetek, oziroma kakšne nravstvene vrednote dotične osebe posedujejo, lahko ugane vsak, ki ima kolikor toliko pameti. Rad bi še dodal, da je za določene kroge predvajanje te situacije močna privlačna sila in ima mogočno mikavnost. Toda, ali so predstave namenjene zgolj določenim krogom?"
Za sporna filma v našem primeru veljata Endlich Alein in Damen im Bad, ki sta bila kasneje predvajana v Mariboru. Iz Steyr je Bläser namreč nadaljeval pot v Leoben ter nato v Maribor. Bläser je gostoval tudi v Ljubljani, od 21. do 28. novembra 1897. Janko Traven v svojem Pregledu slovenske kinematografije do 1918 od obeh pikantnih filmov omenja samo film Mlada zakonca (Končno sama), to je “Endlich Allein”, ki pa ga spored, izdan 26. novembra, že ni vseboval več, saj naj bi bila slika nekoliko moralno sporna. Film Endlich allein je bil v dvojni monarhiji sicer dlje časa zelo uspešen, kritike pa so bile različne. V Kometu so ga označili za "anstoßig", torej za nespodobnega ali morda celo pohujšljivega. Spet drugi niso kritizirali njegove nemoralnosti, temveč so prizore videli bolj komične kot pohujšljive. Kritika v časopisu z imenom Bozner Zeitung se je nanašala ravno na to dejstvo.
"Situacija mladega zakonskega moža, ki se mora pri toaleti svoje lepe žene skrivati za špansko steno, je tako komična, da mora pripraviti do smeha še najhujšega hipohondra."
Vendar očitno nista bila sporna le ta filma, saj Knežević v članku “Prva kinematografska prikazivanja” v Ljubljani omenja dopis deželnega predsedništva iz dne 24. novembra:
"Magistrat deželnega stolnega mesta Ljubljana opozarjamo, da program potujočega kinematografa, katerega lastnik je Johann Bläser, vsebuje tri slike, ki bi lahko škodljivo vplivale na moraličnost prebivalstva."
Tretji nemoralni film je najverjetneje film z naslovom “Serpentinski ples”. Filme s tem naslovom je snemala plesalka Loîe Fuller. S svojimi filmi je ta plesalka postala znana po vsem svetu, skoraj vsi pa so nosili naslov Serpentiski ples. Vendar pa naj bi njeni filmi, zaradi svetlobnih efektov, ki so bili potrebni za njeno plesno točko, bolj škodovali prizorom, saj so jih gledalci zaradi številnih svetlobnih efektov le s težavo gledali. Sama nravstvenost gledalcev naj ne bi bila ogrožena.
Maja leta 1899 je Bläser ponovno gostoval v Ljubljani. Deželno predsedstvo pa je ponovno obvestilo Ljubljanski magistrat, da se v Bläserjevem programu nahajajo določene slike, ki bi ji bilo treba prepovedati. Vendar je dopis na magistrat prišel 13. maja, le dan preden je Bläser zaključil s projekcijami v Ljubljani. Istega leta, od 8. do 11. novembra, je v Ljubljani gostoval tudi Max Schüler iz Pule, lastnik enega izmed potujočih kinematografov. Deželno predsedstvo je od njega zahtevalo, da, predno prične s programom, vse filme pokaže cenzuri:
"Deželno predsedstvo odobrava od nameravanega programa 44 slik-filmov, 17 slik, predvidenih za moške večere (Herrenabende), zaradi nravstvenih razlogov zavrača."
Kar pomeni, da je bilo več kot 27% filmov v programu za cenzorje moralno spornih in zato nesprejemljivih. Filmi, ki so svoje občinstvo našli še na kakšen drug način kot zgolj z golo fascinacijo, ki so jo povzročale "žive slike", so bili tako prisotni že od samih začetkov filmske umetnosti. In če upoštevamo, da je Max Schüler s seboj pripeljal več kot 1/4 pikantnih filmov, smemo domnevati, da tudi Ljubljančani niso ravno zavračali te vrste filmov.
Pred koncem bomo za ilustracijo preskočili še v bližnjo preteklost in se prepričali, da imajo lahko pornografski filmi tudi v začetku 21. stoletja pogubne posledice za določene dejavnosti. Slovenska tiskovna agencija je 13. novembra 2003 priobčila naslednjo novico:
Windhoek, 13. novembra : Namibijski časnik je razkril morebitni vzrok za hud poraz ženske nogometne reprezentance v olimpijskih kvalifikacijah proti Južni Afriki (0:13). Igralke naj bi večer pred tekmo gledale pornografske filme in tako prebedele praktično celo noč. Ogledale so si kar šest filmov v nizu in bile naslednji dan brez volje do nogometa. Debakl nogometašic je selektorja Luckyja Shipanga stal trenerskega stolčka, nogometašicam pa so pred povratno tekmo v Južni Afriki (13:1) prepovedali gledati televizijo.
Kocine je ustvaril dunajski dopisnik Inštituta za kocinske znanosti Janez Polajnar, uredil jih je Marko Zajc.
Komentarji
komentiraj >>