Toliko je trajalo, da smo od opravljenega klica dobili hrano pred vrata. V ta čas seveda ni vračunano odpiranje vrat, čakanja dvigala in vseh ostalih peripetij, ki se dogajajo v mikro-okolju stanovanjske skupnosti. Čas je definitivno predčasen, kar velja pohvaliti.

V teh zimskih dneh se futrašem pač ni dalo vohljati z osmrkanimi nosovi po ulicah Ljubljane ter opazovati znakov na restavracijah, ki so nam pripravljene dopovedati, da lahko nahranijo tudi kakšnega lačnega študenta. Tako smo se poslužili svojih telefonov ter odtipkali nekaj številk.

Naročila v dotični restavraciji sprejemajo od 10.30 do 22.00, naročila pa je moč oddati tudi preko spleta. V stalni ponudbi za študente lahko najdete 35 menijev, ki zajemajo nekaj solat, nekaj pic, nekaj testeninskih jedi, nekaj klasikov tipa pohani šnicli, zelenjavni krožniki, kakšno kvazi mehiško zbrkljarijo ter nekaj neumeščencev.

Tokrat smo futraši imeli priliko naročiti dva menija, kar nam je omogočalo okušati eno deloma mesno jed ter drugo pretežno v celoti ne-mesno. Za meso smo tokrat žrtvovali purana, ki se je uobličil v medaljone. Družbo so mu delali še bučke, češnjev paradižnik in mladi sir. Vsemu skupaj je bil priložen še pečen krompir. Na drugem meniju pa se je žrtvovala predvsem zelenjava, zavita v palačinko, poimenovana zelenjavni enchiladas. Tej zadevi je za steljo služila rukola, prilogo pa je prav tako sestavljal krompir.

Na meniju, ki ga lahko vidite pred sabo na zaslonih, sta se ob naročilu sicer prikazali še juha in solata, ki pa se žal ni uobličila pred nami, ko je prijazen mladenič dostavil hrano. Tega takoj sicer nismo opazili, ker smo bili prepričani, da so morebiti izpopolnili dostavno embalaži in se ti dve zadevi morebiti skrivata nekje, zakaj pa ne v kartonu ... Torej, še enkrat velja poudariti dejstvo, ki je bilo verjetno že kje prej poudarjeno, da ne gre vedno slepo zaupati zapisanemu.

Ko smo odprli kartonaste škatle, so nas notri pričakale zgolj glavne jedi, ki smo jih deloma opisali že prej. Krompirčki so bili kljub vladajočim neprijaznim zimskim razmeram še vedno topli. Prav tako je bilo z mesom, ki se je veselo družil med sirom in češnjevčki ter bučkami. Češnjevčki so za ta letni čas še vedno premogli okus po paradižniku, za kar gredo vse pohvale zelenjadarjem. V zelenjavni zadevi pa je bilo, sicer od daleč in s prostim očesom, zaznati neko gvakamolasto sluz, nekaj načo sira, znotraj pa papriko, fižol, koruzo in ostalo klasično mehiško zelenjavo. Tudi ta je bila, bojda, topla.

Presenetilo nas je predvsem dejstvo, da je po tem, ko smo zadevo prestavili iz kartonastih okvirjev in aluminijaste folije na krožnike, ta ista zadeva, poimenovana hrana, silno hitro izginila po naših goltancih. To dejstvo velja verjetno pripisati relativno majhni količini predvsem tiste, bolj mesne hrane. Dotičnemu jedcu, ki je pripravljal tole poročilo, se je po pokončanju glavne jedi šele dodobra vzpostavil tek. Sicer pa verjamemo, da tistim, ki cele dneve preždijo pred računalniki in v svojih stanovanjih, ta količina morebiti celo zadošča. No, nam ni.

Za sladico je služila tista serijsko kemična zadeva nedoločljivega okusa, ki jo po navadi čisto na zunanji strani obdaja polivinil, znotraj pa neka kartonasta polškatlica. Drugo sladico je predstavljala pomaranča ali mandarina, no, v glavnem nekaj oranžnega.

Vse skupaj, pravzaprav oboje skupaj je stalo slabe 4 evre po glavi. Kar je relativno veliko, glede na to, da človek po obroku ostane lačen.

Drek je tokrat štukal Franci.