Faza kapitalizma, v kateri živimo, ima poleg vseh drugih lastnosti tudi to, da nas vse bolj sili, da jemljemo kredite. Eden ključnih zasukov, ki se je zgodil v drugi polovici 80. let predvsem v Angliji in Združenih državah Amerike, čemur so sledile tudi druge zahodne države, je bil odmik od socialne države h konceptu, ki sloni na doktrini vitke države. Slednja ima pretenzijo, da bi čim manj posegala predvsem v ekonomsko sfero. Neoliberalna paradigma preobrne torej ekonomski model, pri katerem je imela država veliko vlogo pri regulaciji gospodarstva, pri čemer je eden ključnih mehanizmov tako imenovanega keynesianskega sistema zadolžitev države, s čimer le-ta v času ekonomske krize poseže na trg in tako poveča povpraševanje ter posledično ponovno zažene gospodarsko rast.

S povečanim umikom države iz gospodarstva pa se zgodi tudi to, da se poskuša država zadolževati čim manj. To sicer ne pomeni, da keynesianski sistem v celoti zavrne. Po pisanju nekaterih teoretikov se zgodi to, da se privatizira klasični keynesianski model. Privatne banke oziroma posredno bonitetne hiše postanejo tiste, ki imajo vlogo, da z regulacijami obrestnih mer usmerjajo gibanje ekonomije. Kadar se povpraševanje zmanjša, se to rešuje s poceni krediti oziroma se želi z njimi tudi v časih konjunkture le-tega še potencirati. Banke dobijo tako eno ključnih vlog pri oblikovanju ekonomskega gibanja, s čimer pa se zaradi ogromnih dobičkov, ki se jih da preko posojil ustvariti, iščejo vedno nove poti za lahek zaslužek. Kdo pri tem nastrada, ni treba posebej poudarjati.

Zaradi vsega naštetega se je v sredo pred Ministrstvom za pravosodje zgodil protest, ki ga je organiziralo gibanje 15o z naslovom „Demokracija proti debtokraciji“, na njem pa je bila prisotna tudi Ana Berden iz Filovcev v Prekmurju, ki je nedavno ostala brez hiše.

Eden od manevrov bank, da pridejo do lahkega denarja, je, da posodijo denar, pri čemer zavarujejo kredit z nepremičnino kreditojemalca, katere vrednost je nekajkrat višja od višine posojila. Ljudje, ki zaradi finančne krize, ki so jo v največji meri prav tako povzročile banke, oziroma zaradi drugih nesrečnih naključij ne morejo več odplačevati dolga, so tako ostali brez hiš ali pa jih deložacija še čaka. Kako je to videti, nas lahko pouči primer družine Berden, ki se je zaradi nezmožnosti pridobitve posojila pri nas zatekla k posojilodajalcu v tujino, v njihovem primeru v Avstrijo. O tem primeru nam je govorila Vera Krivec, zastopnica Berdenovih:



To sicer ni osamljen primer. Takšnih je po besedah Krivčeve samo v Prekmurju več kot sto, vsaj štiri družine pa v času po novem letu čaka tudi sama deložacija. Poslušajmo, kakšen je problem bolj konkretno:



Vendar Krivčeva pravi, da je po izračunih, ki so jih naredili s strokovnjaki, jasno, da je bil dolg že več kot preplačan. Prepričana je celo, da so obresti omenjene banke 70-odstotne, kar pomeni, da so oderuške in tako nelegalne. Krivčeva je tako prepričana, da so eden izmed največjih problemov notarji, ki delajo v korist kapitala in ne ljudi. Ključna stvar je po njenem prepričanju ta, da imamo zakon o notariatu, katerega četrti člen pravi, da je notarski zapis neposredno izvršljiv, na podlagi njega pa mora sodnik v primeru neplačevanja dolga podpisati nalog o deložaciji. Pri tem se po mnenju Krivčeve mnogokrat zgodi, da so v ozadju podpisa notarskega zapisa interesi samega notarja, odvetnikov in seveda bankirjev. Poslušajmo, kako je na sredinem protestu gibanja 15o pred Ministrstvom za pravosodje Krivčeva problem predstavila državnemu sekretarju na omenjenem ministrstvu, Boštjanu Škrlecu:



Škrlec, ki se kot državni birokrat čuti za posamezne primere nemočnega, je najprej predlagal, da Krivčeva kot zastopnica izkoristi vse pravne poti, ki so ji na voljo, tudi pravni postopek proti nepoštenim notarjem. Vendar, kot smo lahko slišali, se postopki vlečejo že osem let, medtem pa je družina Berden ostala brez strehe nad glavo. Škrlec pravi, da razume stisko ljudi, vendar pravi, da je ureditev notariata diskutabilna in se je ne da rešiti na ulici, pri tem pa je na koncu koncu pogovora dal naslednjo ponudbo:



Predsednica notarske zbornice Marjana Tičar Bešter pravi, da je zakon o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa povsem v redu. Prepričana je namreč, da so stranke, ki pridejo do notarja zaradi sestave izvršljivega notarskega zapisa, o vseh pravnih posledicah poučene:



O primernosti zakona je prepričana tudi predsednica Slovenskega sodniškega društva Janja Roblek. Pravi namreč, da se z njim izognemo nepotrebnim stroškom in sodnim postopkom. Vprašali smo jo tudi, kaj storiti v primerih, ko je bil podpis notarskega zapisa izvršen pod pritiskom ali z zavajanjem kreditojemalca?



Pri tem Roblekova dodaja, da se lahko notarski zapis, ki je bil sklenjen v okoliščinah, kjer je bila izrabljena stiska prosilca za kredit, izpodbija pred sodiščem. Krivčeva, kot smo lahko slišali, s tem nikakor ni zadovoljna, saj se postopki vlečejo v nedogled.

Iz zadnjih dveh izjav je jasno, da do spremembe zakona verjetno ne bo prišlo, četudi bi spremenjen zakon o notariatu ljudem, ki so se znašli v primežu notarskih zapisov, spisanih v sumljivih okoliščinah, olajšal dokazovanje nelegalnosti samih pogojev, pod katerimi so bili krediti odobreni. To bi jih posledično odrešilo velikih bremen, a seveda ne bi spremenilo duha časa, v katerem smo se znašli. Na včerajšnjem protestu gibanja 15o na Kongresnem trgu v Ljubljani, se je zbralo več kot sto ljudi, med drugim pa so zahtevali odpis dolgov zasebnim kreditojemalcem in pravico do bankrota oziroma organiziranje insolventnosti, ki omogoči redefinicijo pogojev plačila dolga v skladu z možnostmi dolžnikov. Po prepričanju aktivistov sloni zahteva po odpisu dolgov na naslednjih argumentih. Poslušajmo govor aktivistke iz včerajšnjega shoda:



O tem, ali so zahteve gibanja 15o legitimne, smo vprašali tudi ekonomista Bogomirja Kovača:



Naj končamo današnji kultivator v rahlo bolj komičnem tonu, pa vendar skrajno resno. Lahko smo slišali, da se s členom zakona o notariatu, ki določa neposredno izvršljivost notarskega zapisa, strinjajo tako v društvu sodnikov kot v notarski zbornici. Državni sekretar na Ministrstvu za pravosodje pa ne more - pač zaradi svoje funkcije – storiti kaj dosti. Ob vsem birokratskem stroju, ki melje skrajno počasi, pa ljudje velikokrat zaradi perverzne želje kapitala izgubljajo svoje domove. Tako je eden od aktivistov na sredinem protestu pred Ministrstvom za pravosodje sekretarju predlagal, da stori naslednje: