Nedelja, 25. 1. 2004
TCLejla
AZERBAJDŽANSKI MUGAM IN ALIM KASIMOV
Mugam je učena zvrst azerbajdžanske glasbe, prve zapise o njem je najti v delih srednjeveških učenjakov Safija ad Dina al Urmavija in Abdula Kadirja Maraghija. Zvrst je poimenovana preprosto po izrazu za modalni način, mugam (iz ar. izraz za makam); tudi klasične skladbe so najpogosteje preprosto poimenovane po primarnem mugamu ali načinu, v katerem so izvedene, včasih pa ime razširijo še na najpomembnejši sekundarni mugam in drugo. Koliko je v Azerbajdžanu osnovnih in drugotnih mugamov, ni natančno znano, muzikologi povečini navajajo od sedem do deset primarnih mugamov in ducat ali več sekundarnih; variacija v številu ne preseneča, saj so nekateri bolj, drugi manj živi, torej izvajani, poleg tega pa lahko mojster sekundarne mugame povzdigne v primarne ter iz kombinacij izpeljuje tudi nove, tako da nekateri omenjajo število mugamov tudi v stoticah.
Podobno kot arabski makami in magrebske nube ima tudi vsak od primarnih mugamov poleg lestvice in notranje strukture določen etos, na primer rast izraža pogum in energičnost, šahargah strast in razburjenje, šuštar vzbuja otožnost in sega ljubezenska občutja. Značilnost azeri mugama je visoka razvitost modalnih lestvic in mikrointervalov, ki jih nekateri v primerjavi z arabskimi četrttoni v poimenovanju še razpolovijo na osmine tona, največkrat pa je zaslediti podatek, da azerbajdžanska lestvica v eni oktavi vsebuje 17 intervalov. Najpomembnejša značilnost pa je (kot v mnogo neevropskih klasikah) velika svoboda vseh interpretov v skeletu, ki ga določa mugam: šele interpretacija in improvizacija obdata to okostje z življenjem, s telesom, z dušo in duhom – ter iz glasbenika naredita mojstra.
Posamezno skladbo ali mugamski cikel sestavlja več melodičnih sekvenc s svobodnim ritmom; te sekvence raziskujejo, nadgrajujejo in modificirajo osnovni mugam ter prehajajo v sekundarne mugame (enega ali več), vmes pa lahko vpletajo tudi tipske melodije; melodične sekvence se izmenjujejo z ritmično merjenimi deli, in sicer vokalnimi (tesnif) in instrumentalnimi (daramand, reng, diringa). Čeprav je ta notranja struktura relativno določena, glede na mugamsko šolo ali mojstra precej variira v trajanju in organizaciji, zato pravijo, da ima mugam variabilno geometrično strukturo. Mugam tako hkrati ponuja izjemno enovitost in izjemno raznolikost. Izjemna raznolikost se kaže v alternaciji kompozicije in improvizacije, svobodnih in merjenih ritmov, prehajanj iz mugama v mugam, zvočnih barvanj, ornamentiranj, izletov in vzletov. Enovitost pa se kaže v tem, kako so vsi ti elementi artikulirani in spleteni, kako se ta subtilna igra alternacij odvija postopoma, ne da bi lahko točno določili trenutek, ko se je transformacija zgodila.
Pomembna sestavina azerbajdžanskega mugama je tudi poezija; interpreti svobodno izbirajo, katere pesmi bodo vključili v mugamski cikel. Največkrat izbirajo iz repertoarja gazel, lirskih pesmi, ki jih sestavlja več rimanih distihov z relativno avtonomijo, to pomeni, da čeprav se distih navezuje na prejšnjega in naslednjega, deluje tudi samostojno. To je za glasbo zelo pomembno, saj lahko besedilo časovno razpršimo: omogoča melizmatiko, vokalizacijo, instrumentalne posege in modulacijo, ne da bi poezijo s tem oslabili, nasprotno: pogosto se njena moč še okrepi.
Azerbajdžanski mugam se je sčasoma spreminjal, v zvoku in ritmu, najbolj radikalno pa se je bojda spremenila zasedba glasbil. V 20. stoletju je najpogostejša zasedba trio: pevec (po njem se zasedba navadno imenuje) se sam spremlja z ročnim bobnom dafom, z glasom je v dialogu lutnja »tar«, godalo kemanče pa podpira zdaj glas, zdaj tar. Na koncu 19. stoletja se je pojavila tudi opera mugam. Opera mugam združuje tehnike zahodne kompozicije z mugamsko umetnostjo, libreti pa so povečini adaptacije ljubezenskih epik iz turškega, arabskega in perzijskega književnega izročila (recimo Lejla in Medžnun, Asli in Kerem). Nove, zdaj živeče in delujoče generacije mugamistov so se povečini šolale v glasbenih konservatorijih, vsi danes znani pevci mugamisti so večinoma tudi solisti v bakujski operi, njihovi znameniti »spremljevalni« glasbeniki iz triov so tudi instrumentalisti solisti. Mugamska umetnost pozna tudi druge, radikalnejše odvode, denimo mugamski jazz.
Za dokumentiranje sicer dokaj živega in živahnega azerbajdžanskega mugama ter njegovo lažjo dostopnost vsem je največ naredila francoska Maison des cultures du monde z obsežno Antologijo azerbajdžanskega mugama v kolekciji Inedit, za svetovno slavo te glasbe pa je naredil največ njen prvi glas Alim Kasimov, ki ni stopal po običajni poti mugamista. Alim in hči Ferghana Kasimov ter pesmica Getme getme!
Alim Kasimov se je rodil 14. avgusta 1957 v revni delavski družini v vasi na obrobju Šamakhe, približno sto kilometrov iz prestolnice Baku. Pogosto omenja, da ne pripada »mestni azeri eliti«, ter preganja zablode, da prihaja bodisi iz družine z dolgo mugamsko godbeno tradicijo bodisi iz družine s podeželsko bardsko tradicijo ašikov. Resda pa je bila glasba doma tudi pri njih, saj je bil dedek razmeroma cenjen lokalni podeželski muzikant, tudi oče je včasih pel na porokah, vendar mugama nista znala. Kasimov je odraščal ob radijskem sprejemniku, iz katerega so se včasih razlegali tudi zvoki mugama. »Ko sem bil majhen, sem imel občutek za mugam,« pripoveduje, »a niti sanjalo se mi ni o tehnikah. Enkrat sem se udeležil nekega festivala pesmi za mlade, pel naj bi pesmice. Jaz pa sem se z roko prijel za uho in poskušal peti mugam. Seveda ni delovalo, seveda tedaj nisem mogel vedeti, kako naj pojem mugam. Imel pa sem občutek zanj.«
Starša sta zgodaj opazila otrokovo nadarjenost za glasbo, zato je oče zaklal kozo in izdelal obročni boben za malega Alima. Ko je bil Alim star 11 let, si je sam naredil lutnjo iz aluminijaste posode, nekaj žebljev in električnih kablov. Kmalu je spremljal sorodnika, ki je igral na poročnih slavjih. Vsi so hvalili njegov glas in ga prepričevali, naj se skuša šolati. Vendar mladostnik iz proletarske podeželske družine brez stikov z modnimi in komunističnimi krogi v Sovjetski zvezi ni zlahka prišel do sprejema na visoke šole. Zato je v najstniških letih pomagal očetu pri kmečkih opravilih ter razvažanju mleka; bolj ali manj neuspešno, tako vsaj trdi, je opravljal raznotera dela, za nič ni bil dober in v redko kateri službi je ostal več kot mesec dni, zraven pa je upal, da bo le našel glasbenega učitelja. Sreča se je obrnila, ko se je leta 1977 (ne brez zapletov) poročil. »Ženin stric, igralec, mi je pomagal do avdicije na glasbeni šoli v Bakuju,« je povedal za Liberation. »Tako sem šele pri dvajsetih letih začel šolanje pri mojstrih.« In spisek teh je kar veličasten: Zulfu Adiguzelov, Hadži Baba Husejnov, Aga Han Abdulajev, Sejit Šušinski in celo sam Han Šušinski. Očitno se je hitro in temeljito naučil zapletenih pevskih tehnik, ki so ga sprva prestrašile, in tudi improvizacije. Že pri petindvajsetih je zmagoval na pomembnih tekmovanjih, slavili so ga tudi kot največji glas generacije. V osemdesetih letih je v manjšem obsegu snemal in nastopal tudi v Evropi in ZDA, postal je tudi solist v bakujski operni hiši ter v zgodnjih devetdesetih letih nastopil s kolegico Sakin Ismailovo v glavnih vlogah opere mugam Lejla in Medžnun Uzeira Hadžibekova.
Njegov sloves je v Franciji od zgodnjih devetdesetih let s ploščami, ki so izhajale predvsem pri založbah Inedit in Ocora, vztrajno rasel, vse od tedaj redno nastopa v Parizu, julija leta 1995 se je na odru v pariški Olimpiji pridružil Jeffu Buckleyju v pesmi What will you say; ta koncert je izšel na plošči leta 2001. Sloves Alima Kasimova je v devetdesetih letih vztrajno, a počasi rasel tudi drugod po svetu ter se dokončno razrasel leta 1999, ko je prejel prestižno Unescovo mednarodno glasbeno nagrado (IMC Unesco Music Prize) ter se pridružil velikanom, med katerimi je tudi Nusrat Fateh Ali Khan. Kasimov ni le sodeloval pri plošči, s katero se mnogi (Julien Weiss, Munadžat Julčeva, Abida Parvin, Cheikh Lo in drugi) klanjajo temu mojstru mojstrov pakistanske kavali godbe, ampak je za fROOTS povedal tudi tole zanimivost: »Videl sem Nusratov koncert, in to doživetje mi je odprlo mnoga vrata, odgovorilo na mnoga vprašanja. Potem ko sem ga videl, sem postal v interpretaciji azerbajdžanskega mugama mnogo svobodnejši, mnogo drznejši.«
Seveda. Skoraj nerazumljivo bi bilo, če se mugam Alima Kasimova vsaj v zadnjem desetletju ne bi preoblikoval, razkorak ponazorijo že preproste številke: prva plošča mojstra Kasimova traja dobrih sedemdeset minut in vsebuje dve skladbi. Zadnja njegova plošča, za nekaj minut krajša, vsebuje kar devet skladb, povprečje 37 minut za izvedbo skladbe se je torej skrajšalo na dobrih 7 minut. Razširil se je tudi instrumentarij, ki poleg tara, kemanča in dafa vsebuje več dafov ter tolkal in tudi pihala. Poleg tega Kasimov ne črpa več le iz repertoarja azerbajdžanskega mugama, temveč je svoje godbe razširil tudi z repertoarjem azerbajdžanskih ašikov ter z avtorskimi skladbami (lastnimi ali tujimi), še vedno pa menda najraje izbira iz Fuzulijeve lirike. Resda je zadnja plošča nekaj posebnega v Alimovi diskografiji, vse druge med krajšimi skladbami prinašajo vsaj en poluren mugamski cikel. »Načeloma izbiram med skladbami, ki jih imam rad,« je o tem spregovoril za fROOTS, ko je ploščo Love's deep ocean šele pripravljal. »Do zdaj so vsi moji posnetki nastali na koncertih. Tudi Networkov album The Legendary Art of Mugam ni bil zasnovan kot album, temveč je le zbir koncertnih posnetkov. Jeseni pa želim posneti, recimo, album s konceptom. Razmišljam o pesmih. Krajše bodo, ker bo veliko več pesmi. Prihajajoči album bo imel koncept, posnet pa bo v studiu.« Shushtar Mugamunda z edine Alimove studijske plošče Love's deep ocean!
Že od konca devetdesetih let se Alimu Kasimovu na odru in v posnetkih tu in tam pridruži zdaj že odrasla hči Fergana, ki jo je oče šolal vse od četrtega leta, in njen svež, mogočen, lep ter tehnično izurjen glas v dialogu z očetovim prav tako silovitim in tehnično popolnim glasom je pravi užitek poslušati. Toda zadnji plošči se pozna pomanjkanje časa, ki si ga vzamejo za interpretacijo, vokalni in instrumentalni vzleti tako niso več prave male čudovite večnosti, ko se glas skoraj v neskončnost zazanka v modulacijo enega samega tona, preden zdrvi, poleti naprej, čeprav ta manjko delno nadomešča s pesmimi, ki so zasnovane v različnih interpretativnih slogih, nekakšen razdrobljen mugamski cikel, osvobojen skeleta, z dodatki, seveda, ki so lahko glasbeno daleč od klasičnega mugama.
In kaj zdaj mojster Kasimov igra na koncertu? Zelo verjetno ne izvaja le repertoarja z zadnje, studijske plošče, zelo verjetno se sprehaja po časih neodvisno od njih in zelo verjetno interpretira tudi kak pravi mugamski cikel. Verjetno pa je vsak koncert po svoje tudi igra na srečo, le da so rezultati včasih bolj, včasih manj predvidljivi. In azerbajdžanski mugam, tudi v modifikacijah, ter eden od največjih glasov na svetu na sploh, tako v tehniki kot v čustvu in silovitosti, najverjetneje zagotavljata visok dobitek. Tudi v najslabšem primeru. Alim Kasimov, posnetek s pariškega nastopa maja 1989 v Domu kultur sveta ter mugamski cikel v načinu Bayati širaz.
Alem Kasimov bo 2. februarja nastopil v Cankarjevem domu; z njim v kvartetu bodo igrali: dolgoletni spremljevalec in mojster tara Malik Mansurov, kemančist Rauf Islamov ter tolkalec Natik Širinov.
Lejla Bin Nur
Komentarji
komentiraj >>