Januarja so v Kinu Šiška lepo poskrbeli za nas. Dober koncertni mesec je včeraj zaključila britanska četvorka Kill It Kid, ki smo jo slaba dva tedna nazaj z njenim drugim albumom Feet Fall Heavy slišali tudi v Tolpi bumov. Glede na vtise je bilo pričakovati precej svež in zanimiv koncert, dodatno pa je pritegnila še izbira zelo solidne domače predskupine.
To so bili Barely Modern, ki so se očitno zopet popolnoma ustalili na rodni grudi. Veliko je bilo povedanega o njihovi začasni selitvi v London, ki jim sicer, vsaj na papirju, ni prinesla nekega pretiranega uspeha, je pa zato dokončno spolirala njihov nastop, oblikovala zvok in dvignila samozavest. Pa saj ne, da ne bi bili že prej odlični. Ko govorimo o zasedbah širšega polja indie rock glasbe oziroma garažni kitarski muziki, je dotični power trio pač zelo daleč pred večino slovenske konkurence.
Njihov suveren nastop je zaznamovala visokooktanska energija s punkovskim pridihom, ki je lepo dopolnjevala pesmi, ki še vedno največ dolgujejo Strokesom in Libertinesom, sposojajo pa si tudi iz tradicije rokenrola iz šestdesetih, tako garažnega kot tudi tistega bolj popularnega, ki na površje priplava predvsem v obliki nelingvističnih zlogov oziroma glasbene onomatopoije pri vokalni izvedbi. Sicer je Žigov vokal v vsej svoji polomljenosti še vedno super, prijetno pa je tudi to, da po teh nekaj letih končno nekako že poznamo same komade zasedbe, tako da lahko ob njih celo malo zabrundamo. Poplesavala tokrat publika ni, je pa bila precej številna in navidez zadovoljna s slišanim. Kot že prevečkrat bom tudi tokrat misli o domači predskupini zaključil s pobožno željo po eventuelni plošči, ki bo, ko bo, če bo, definitivno povrnila vero v mlado slovensko kitarsko glasbo.
Z mlado kitarsko glasbo v Veliki Britaniji seveda nimajo pretiranih problemov. Svoj delež k blaginji že štiri leta pristavljajo tudi Kill It Kid iz Batha, ki pa so se šele sedaj, po izdaji druge plošče, odpravili na prvo evropsko turnejo. Super je, da smo njihovo glasbo lahko slišali tudi v živo, saj se mi zdi, da se obnese še bolje kot na sicer popolnoma solidnih ploščah. Pa pojdimo od začetka. V Tolpi sem zapisal, da vokalist Chris Turpin zveni praktično identično kot Ian Astbury, zato sem se namuznil, ko sem v prvi vrsti zagledal nekoga v majici od The Cult. Kakorkoli že, frontman zasedbe v živo zveni predvsem odlično, tako kot Stephanie, s katero si deli vokalne dolžnosti, kar se je pokazalo predvsem po prvih nekaj komadih, ko se je izčistil zvok, ki je na začetku precej šepal. Redke so skupine, ki so blagoslovljene z enim tako dobrim vokalom, kaj šele z dvema. Sicer je že Chris sam imel dva mikrofona, enega od njih z distorzijo, ki se je, kar se tiče atmosfere, lepo povezovala s starimi Lomaxovimi sampli, ki so bili, tako kot na plošči, prisotni tudi v živo.
Očitno je mladeniče in mladenko v Kill It Kid res zelo prevzela ameriška glasba prve polovice 20. stoletja. Predvsem Chrisa, ki je z otroško navdušenostjo in prevzetostjo pripovedoval o Woodyju Guthrieju in Blind Willieju McTellu. Zopet pa je, tako kot na plošči, pokazal, da ti velikani zanj predstavljajo predvsem izhodišče, ne pa šablone. Kill It Kid bluesu namreč dodajajo udarni koktejl indie rocka, mesnatejše kitarske distorzije in bombastičnosti osemdesetih. Ta koktejl je bil v Komuni tako udaren, da je na odru izpadla elektrika, frontmanu pa je počilo kar nekaj strun, preden je skoraj izgubil glas. Med pesmimi so v pozitivnem smislu izstopale predvsem tiste z zadnje plošče, recimo blackkeysovska Pray On Me, otvoritvena Heart Rested With You in umirjena Home, na žalost pa nismo slišali fenomenalne Sweet Nothings. Kar pa vseeno ni tako slabo, saj lahko sanjarimo o tem, da jo bomo slišali takrat, ko nas Kill It Kid ponovno obiščejo.
Včeraj smo bili tako priča dobro obiskanemu in nasploh uspešnemu koncertu dveh aktualnih, zanimivih in perspektivnih zasedb, ene tuje in ene domače. Na še več takih večerov! In če parafraziram nek butast plakat: najboljši koncerti so še vedno v Šiški!
Komentarji
komentiraj >>