V torek je klub Channel Zero v AKC Metelkova gostil zasedbo po imenu Guts Pie Earshot. V bistvu gre za dvojec glasbenikov iz Berlina, ki prenašata sporočilo preko inštrumentalnega izražanja, to pa je odigrano na dva inštrumenta – boben in čelo. Glede na to, da je v igri čelo, že samo po sebi predstavlja dejstvo, da sporočilo v obliki klasične glasbe ni izključeno. Težko bi pa rekli, da je to osnova temu, kar se gre dvojec Guts Pie Earshot.  Na eni strani je čelist, ki je najverjetneje akademsko izobražen, na drugi pa bobnar, ki bi ga prej postavili v kakšen crust punk bend. Dvojec ustvarja že od srede devetdesetih, vmes je izdal kar nekaj nosilcev zvoka, in predvsem veliko nastopa. Nekje slaba tri leta nazaj sta že nastopila v Sloveniji, v torek pa sta ponovno predstavila cvetober svojih kompozicij.

Njun nastop bi lahko označili za vihravega, zasanjanega, hudomušnega in še kakšen primeren pridevnik bi se našel. Dejstvo je, da gre za vnaprej, do potankosti naštudirane zgradbe skladb, čeprav se je v kakšnem momentu postavilo vprašanje, ali gre zgolj za nekaj dolgih kompozicij, znotraj katerih so posamezne skladbe, ali je bilo več teh, povezanih z namenom doseči večjo intenzivnost nastopa. Nastop vsekakor je postregel s polno intenzivnostjo v malodane vseh pogledih.

Glasbenika sta se sprehodila skozi celo paleto žanrov in iz njih izluščevala vzorce. Naj si bo to sludge metal, hard core, drum'n'bass ali pa kar estetika klasične glasbe, ki je nenazadnje osnova, vendar je predelana in postrežena na zelo izviren način. Prehajanje iz enega sloga v drugega jima v izvedbi ne dela težav. Povsem diametralni nasprotji lahko povežeta zelo elegantno, z odličnim občutkom za dinamiko, ki je v bistvu ena od glavnih odlik njunega muziciranja.

Zanimivo v samem nastopu igranja pa je predstavljalo recimo to, da je čelist vseskozi glavno vodilo s taktirko, bobnar pa mu le sledi po metronomsko. Skoraj ni bilo momenta, ko bi se vlogi obrnili, in morda je to eden od prostorov, kjer bi glasbenika še lahko nadgradila svojo igro in to naredila še veliko bolj zanimivo. In tudi sicer se je zdelo, da je čelist vseeno malce bolj podkovan in dal od sebe več energije kot tolkalec. Ta je odigral vlogo zgolj ritmične podlage in redkokdaj igral po opnih. Recimo kakšen plemenski vrtinec, ki bi se še kako primerno usedel na vrhunsko izvedbo čelista in njegov širok razpon idej.

V drugem oziru pa sta glasbenika povsem izkoristila ozvočenje, ki jima je bil nudeno v dotičnem klubu. Ob vrhunsko nastavljenem zvoku je bilo moč razbrati res vse potankosti, ki se jih je lotil čelist, njegov zvok pa je bil na trenutke celo blasfemično obarvan. Sprehodi po vratu so valovali, izvajali močne eksplozije in jasno, dvigovali podplate visoko v zrak. Izraznost dvojca Guts Pie Earshot je namreč zelo plesna, ohlapno rečeno živa elektronika, ki ponudi širok nabor muzik in pristop le-tem.