Javnosti znana zgodba angleškega dua Prinzhorn Dance School sega v leto 2006, ko sta svoje demo posnetke razposlala petim njima najljubšim založbam. Usoda je hotela, da je dvojec leto kasneje pod taktirko in producentsko pomočjo Jamesa Murphya in Tima Goldsworthya iz založbe DFA posnel in izdal njihov istoimenski prvenec. Temu je sledilo večinoma koncertiranje po Evropi in Severni Ameriki, predvsem kot predskupina raznim DFA-jevskim satelitom, saj sta denimo občinstvo večkrat ogrevala kot predskupina LCD Soundsystem. Kar dolgo 5-letno studijsko zatišje sta v začetku letošnjega leta prekinila s pričujočim izdelkom Clay Class, izdanem prav tako pri newyorški neodvisni velikanki.

Skupino, ki prihaja iz otoškega Brightona, sestavljata Tobin Prinz, ki večinoma skrbi za kitaro, vokalne linije in bobne, ter Suzy Horn, ki se poleg petja in ritmičnega udejstvovanja posveča predvsem basovskim linijam. V združitvi omenjenih priimkov gre razumeti tudi idejo za izpeljanko Prinzhorn, za katero je po mnenju obeh sokriv tudi nemški istoimenski psihiater, znan po svojem nevsakdanjem in ekscentričnem poklicnem raziskovanju, ki je vključevalo tudi umetniško udejstvovanje svojih pacientov.

Že ob podpisu pogodbe z DFA založbo je njihova glasba zvenela nenavadno, predvsem v primerjavi z ostalimi skupinami in artisti, ki sodelujejo z omenjeno založbo. Nedvomno gre za najmanj elektronsko diskoidno nabrito godbo, ki jo ponuja založba, zbrana okoli Jamesa Murphya. Prinz in Horn svoje glasbene vzore resda, podobno kot ostali, iščeta na prelomnici 70' in 80' let prejšnjega stoletja oziroma v tako imenovanem post-punkovskem obdobju, ampak za razliko od ostalih skupin posegata izključno po surovosti punka in po ponavljajočih ritmičnih frazah. V njuni glasbi zatorej ne boste našli sledi o kakršnem koli funkovskem-groovy poplesavanju. Kvečjemu nas bo na to spominjalo občasno sinkopirano bobnanje z basovskimi hrupnimi linijami.

Hiter prelet plošče Clay Class se ustavi že ob prvi pesmi »Happy in Bits«, ki ponudi matrico vsem preostalim skladbam. Metrično sinhrono ritmiko basa in bobnov dopolnjujejo kratki vokalni izpadi, ki še najbolj spominjajo na protestne slogane. Te občasno, v njihovi pavzi, nadomeščajo distorzirane minimalistične kitare, ki celotni zgodbi dodajo melodično komponento. Enostavno strukturo najdemo tudi v kritični »Usurper«, ki vseprisotno socialno izkoriščanje črnogledo zapakira v večni začarani krog, ter v »Seed, Crop, Harvest«, ki pa je od ostalih še nekoliko bolj melodična in dinamično rastoča.

Nasploh plošča Clay Class prinaša s seboj nekoliko več melodičnosti in dovršenih ritmičnih ter harmoničnih rešitev, v primerjavi s prvencem, čeprav bi marsikdo temu oporekal. Težko je namreč govoriti o napredku in dovršenosti pri tako minimalistično zastavljenih glasbenih praksah, ki v svojem bistvu zasledujejo izključno neposrednost in enostavnost. Morda po tem na plošči rahlo izstopata skladbi »Your Fire Has Gone Out« in »Sing Orderly«, ki s seboj prinašata skoraj nekakšno bitematičnost in notranji razvoj. Pred nami je torej kompakten, enoličen in agresivno enostaven album, za katerim avtorja 100-odstotno stojita. Prav ta obsesivna ponavljajoča formula brez kakršne koli uporabe efektov in ostalih studijskih pripomočkov celotni zgodbi na surov in efektiven način poudari ključno opevano sporočilnost, naperjeno proti absurdni enoličnosti in duhovni izpraznjenosti rodne Anglije.

Vsako misel na svetlejšo prihodnost dvojica hipoma zatemni s ponavljajočimi rifi, ki še kar trajajo v neskončnost, kljub razmeroma kratkim dolžinam samih skladb. Če temu dodamo kritične vokalne slogane, lahko mirnodušno zaključimo njun pesimistično-poetični mikrosistem. Prinzhorn Dance School nas tudi s pričujočim izdelkom ne bosta učila plesati ali zabavati. Njun namen in glasba bosta v nas prej zbudila slab občutek in gnus do trenutne družbene klime v stilu starega in dobrega punka izpred 30 let. Torej nič novega, a vendar enostavno in predvsem udarno!