Torek, 21. 2. 2012
Luka Vučkovič
Najbrž je res zanimivo, kako se je vloga popa kot nekdaj močnega izraznega polja na področju bivše Jugoslavije skozi obdobje devetdesetih let razvrednotila. Alternativa se ga je v dolgem loku izogibala, estrada ga je izrabljala, obe pa sta mu na ta način po svoje škodili. Da je pop lahko tudi kritičen, inteligenten in izrazno zanimiv, so svoj čas dokazovala številna glasbena imena pop zgodovine. Svoj vnovičen preporod pa pop doživlja prav z zdajšnjo generacijo indie ustvarjalcev, ki so v njem našli pravi izvir idej in mu na ta način povrnili nekdanji ugled. Pop je glasba, a z njo tudi kultura. Zasedba Lollobrigida ima na nekdanjem skupnem območju v tem oziru absoluten primat. Odlično obvladajo in razumejo prostor, v katerem ustvarjajo, ter so na ta način univerzalni. Poosebljajo internetno generacijo in vsa njena nepisana pravila. Na dnevni jedilnik postavljajo pomembne družbene tematike, ki jih mediji s pridom tlačijo pod preprogo, bizarne in malo manj bizarne zgodbe o srečnih in nesrečnih ljubeznih, pri tem pa nikoli ne izpadejo vsiljivi ali zajedljivi, prej duhoviti.
Toda nekaj je povsem jasno. Lollobrigida so z vsako ploščo boljši. Od punkoidnega synthpop naboja s prvenca Cartoon Explosion sta se do plošče Pilula in prihoda slovenskega dela zasedbe, ki pri nastajanju plošče tudi prvič aktivno sodeluje, izoblikovali predvsem enotnost in kompaktnost njihovega, zdaj lahko že rečemo pop izročila. Glasbeniki iz vseh vetrov so pomagali Lollobrigido povzdigniti na višji nivo in jo formulirati najprej kot band. Tako je tudi njihova trash estetika, ki je na plošči ni malo, izgubila svojo samonamembnost in se stopila v idejno zanimive elektronske pop skladbe.
Morda bi zahtevnega poslušalca tradicionalna šablonskost Lollobrigide utegnila odbijati, a bi s tem v isti sapi zanemarjal dejstvo, da so prav znotraj svojih začrtanih vzorcev Lollobrigida storili najvidnejši preskok in v tem trenutku najbrž dosegli svoj izrazni maksimum. Četudi slednji temelji na recikliranju in obujanju preteklih disco in new wave časov, kar je, resnici na ljubo, domet mnogih današnjih avtorjev, so Lollobrigida po izoblikovanju sebi lastne pojavnosti tudi vse bližje lastni izraznosti, pa čeprav brez zares izvirnih prijemov!
Lollobrigida so izvirnost že sami po sebi. Aktualni, drzni, duhoviti, Idina lirika pa prepričljiva in nadvse slikovita. Moč njihovega avtorskega izražanja lahko vrednotimo tudi skozi prizmo bliskovite priredbe avtorske skladbe Zdravka Čolića Pusti, pusti modu, ki je zasedbo prisilila k poglabljanju v lastno izraznost in ki s svojim sintetizatorskim drajvom prinaša eno prijetnejših presenečenj plošče. Nasploh na albumu Pilula ni slabe skladbe. Tematsko plujejo med Facebookom in fast food konzumacijo, se spuščajo k računalniško obarvanim ljubezenskim metaforam, ena prijetnejših je denimo »kako da se ulogiram u tebe / da vidiš samo mene« v skladbi Kompjuter, in nudijo dobršno mero prijetne, sproščene, a zato nič kaj plehke pop zabave. To je v primeru Lollobrigide nedvomno tudi zmagovita kombinacija.
Komentarji
komentiraj >> Re: LOLLOBRIGIDA: Pilula (Menart, 2012) (ponovitev 29.2.2012 ob 00.30)
Hoppus [04/03/2012]
Odlični so!
odgovori >>
Re: LOLLOBRIGIDA: Pilula (Menart, 2012) (ponovitev 29.2.2012 ob 00.30)
Jovica [21/02/2012]
Super su!!!
odgovori >>
Re: LOLLOBRIGIDA: Pilula (Menart, 2012) (ponovitev 29.2.2012 ob 00.30)
falk [22/02/2012]
yes, za pink tv pizda. Pop drek.
odgovori >>
Re: LOLLOBRIGIDA: Pilula (Menart, 2012) (ponovitev 29.2.2012 ob 01.30)
falk [20/02/2012]
brezveze, plehko brez smisla, kot vedno.
odgovori >>
Re: LOLLOBRIGIDA: Pilula (Menart, 2012) (ponovitev 29.2.2012 ob 01.30)
hoffmann [21/02/2012]
Strinjam. Regresija nevredna Tolpe bumov
odgovori >>