Četrtek, 1. 3. 2012
Gašper Prus
Kaj imajo skupnega AC/DC, Ramones in Napalm Death? Na prvi pogled in posluh morda ničesar, toda sorodnost je globlja. Za Avstralce vemo, da so skozi dobo delovanja izdali morje albumov in nekako niso odstopali od svojega prepoznavnega izraza. Isto se lahko trdi tudi za ameriške legende. Verjetno se sprašujete, kaj poleg obeh omenjenih počnejo Napalm Death? Ja, tudi pri njih je zgodba zadnjih deset let podobna. Napalm Death pri izdajanju vedno držijo konstanto, vse od leta 1987 dalje, ko so izdali ploščo Scum. Odkar so konec devetdesetih zapustili svojo dolgoletno založbo Earache, pa se zdi, kot da jih ne ustavi nič več. Nekaj časa so vztrajali kot neodvisni, zadnja leta pa pripeti k založbi Century Media izdajajo plošče po tekočem traku. Da, postali so nekakšni obrtniki. V bistvu jim je prejšnja založba to narekovala že takrat, ko so se navduševali nad Sonic Youth zvokom in posneli nekaj res originalnih plošč. Diatribes in Fear Emptiness Despair denimo. Po izstopu od založbe Earache pa so se, kot je to pri ekstremnih bendih rado slišati, vrnili h koreninam. Dogaja se jim še to, da pred izdajo nove plošče najavijo, da bo ta še hitrejša od predhodne, in se dejansko ne motijo, čeprav je metronom že nekaj časa nastavljen na enako hitrost.
Utilitarian je, če odštejemo žive in kompilacijske plošče, štirinajsta plošča po vrsti, v zadnjih dvanajstih letih pa so izdali šest plošč. In prav teh šest plošč drži Napalm Death v podobnem statusu kot Ramones in AC/DC. Vse so si med seboj podobne. Zadnje tri skoraj kot jajce jajcu. Torej v taboru Napalm Death nič novega. Vendar pazi, izkušnjam navkljub na vsaki novi plošči ponudijo kakšno nianso oziroma novosti, ki dajo slutiti, da je nekaj idej še ostalo.
S čim so torej tokrat postregli Barney Greenway, Shane Embury, Danny Herrera in Mitch Harris? Devetnajst skladb v slabi uri, torej že dolžina nakazuje, da ne gre za klasično grind core ploščo, temveč za brutalno brzostrelko v najvišji hitrosti, ki počasnih delov skoraj ne pozna. Neusmiljeno drži tempo od prve pa do devetnajste skladbe. Vmes preseneti recimo skladba The Wolf I Feed, ki ponudi gotske vokale, kar je sicer Barney prakticiral že v devetdesetih. Nadalje se zgodi še kakšen, v nove barve odet crust punkerski krik in nenazadnje gostovanje Johna Zorna v tretji skladbi po vrsti, Everyday Pox. Ta skladbo primerno začini, poleg pa se postavi logično vprašanje, zakaj ni pihnil še v kakšno drugo skladbo. Zorn sicer prvič gostuje pri Napalm Death, vendar ga s tem imenom vseeno nekaj veže. Bivši bobnar zasedbe, Mick Harris, je namreč bobnal pri projektu Painkiller.
Tonsko je plošča obarvana precej molovsko, kar izpade zelo posrečeno, še posebej pri hitrejši ritmiki, in to je ena prepoznavnih komponent v njihovem izrazu. V produkcijskem smislu so s producentom Russom Russellom ponudili podobno sliko, kot že nekajkrat poprej. Torej do konca navit zvok, natrigirana tolkala in hreščeč vokal. Produkcija je morda tista šibka točka, ki malce pokvari celoten vtis, saj je zvok popolnoma oster, na trenutke celo preveč agresiven. Če poleg dodamo še za slabo uro glasbe, je lahko soočenje precej naporno. Hkrati je Utilitirian plošča, ki zasedbo ponovno pokaže v angažirani, kritični luči. Že sam naslov da vedeti, kam je usmerjen kompas Barneyjevih besednih poigravanj, ki obračunavajo z vsemi po vrsti, še najraje pa s pohlepnimi zemljani.
Pod črto; nič novega in hkrati nič slabega v taboru Napalm Death torej. Le čestitamo jim lahko ob vztrajanju pri enaki formuli.
* Gašper Prus
Komentarji
komentiraj >>