Socialno omrežje Facebook se je v preteklosti že večkrat znašlo pod pritiskom zaradi kršenja zasebnosti svojih uporabnikov, ki so se mu večkrat uprli med spreminjanjem pogojev o zasebnosti, ki jih je podjetje prilagajalo zelo arbitrarno. Uporabniki večkrat računamo, da bo pogoje uporabe prebral nekdo bolj angažiran, nato pa bomo na nepravilnost opozorjeni čez kakšen ustaljen medij. Po neimenovanih raziskavah se tako odloča vsaj 70 odstotkov uporabnikov pametnih telefonov, ki očitno prav tako kot jaz ne preberejo pogojev uporabe.

V zadnjih dneh je zaradi tega manjšo histerijo povzročil britanski časnik Sunday Times, ki je poročal, da Facebook s svojo mobilno aplikacijo uporabnikom pametnih telefonov z operacijskim sistemom Android bere SMS-sporočila. Omenjena aplikacije resda zahteva zaskrbljujoče veliko pravic pri dostopanju do podatkov na pametnih telefonih, vendar so predstavniki Facebooka demantirali trditve Sunday Timesa, ki je svoje poročanje o branju SMS-sporočil podkrepil z domnevno uradnim priznanjem Facebooka. Ta je zavrnil, da bi katerikoli od njegovih uslužbencev izjavil kaj podobnega, Sunday Times pa obtožil širjenja teorij zarot. Branje SMS-ov se po Facebookovih trditvah izvaja le zato, „da pomaga Facebooku integrirati lastno tekstovno komuniciranje in ne z namenom vdiranja v zasebno komunikacijo med uporabniki".

Facebook je zgodbo kasneje odpravil z rahlo rumenostjo tednika, vendar se v nadalje verjetno ne bo mogel izogniti podobnim teorijam, toliko bolj zaradi vse večje prisotnosti, ki jo ima v naših življenjih. Facebook je namreč ustvaril pojem zanesljivega socialnega omrežja na svetovnem spletu, ki spletne podobe ljudi povezuje z njihovimi pravimi imeni in obrazi. Na prvi strani svoje spletne strani se radi pohvalijo, da so njihove storitve zastonj in bodo takšne tudi ostale. To si seveda lahko privoščijo, saj operirajo z bazo več kot 800 milijonov uporabnikov po svetu, ki omrežju bolj ali manj kritično dajejo v obdelavo svoje osebne podatke. Ti so seveda zlata jama za oglaševalce in tržnike, ki lahko na podlagi natančnih trendov tržijo v natančno določeni ciljni publiki. Možnost, o kateri so do nekaj let nazaj lahko le sanjali.

Če pa gre verjeti futurologu in analitiku trendov Brianu Solisu, bo Facebook v naslednjih desetletjih zagrizel v še večji kos tržne pogače. Slišali smo, da so se v preteklih dneh med seboj 'polajkali' njegovi in predstavniki računalniškega trendsetterja Appla, Solis pa napoveduje, da bo tekom leta moči združil tudi z iskalnikom Bing, ki je sicer v lasti softverskega giganta Microsoft. Tako naj bi naredili lasten spletni iskalnik, ki bi na kolena lahko spravil celo nepremagljivi Google. A futurolog Solis se ne ustavi tukaj, v Facebooku vidi celo potencial, da do leta 2017 razvije lasten bančni sistem z lastno denarno valuto, med prebivalci pa začne nabirati priljubljenost z izgradnjo bolnišnic, šol in druge družbeno koristne infrastrukture. Takšen razvoj bi po mnenju Solisa Facebooku do leta 2023 prinesel dovolj prepoznavnosti, da bi lahko ustanovil svojo politično stranko in z njo pridobil veliko večino v večini držav. Facebook bi s takšnim mandatom oblikoval svetovno vlado in se iz spočetka skromnega omrežja za ohranjanje stikov s svojimi visokošolskimi prijatelji prelevil v korporativnega integratorja.

Solisove napovedi so vsekakor zanimive, a bodo morale počakati še na odziv zaskrbljene javnosti, ki je že izkusila kaotičnost in svobodo necenzuriranega interneta in ga sedaj vestno varuje pred posegi starih upravnih struktur. Na hipstersko navezo Appla, Facebooka in Microsofta pa gleda zelo skeptično - v njem verjetno sluti razvodenelo verzijo interneta, podobno obstoječi čisti in polikani podobi, ki nam jo že sedaj ponuja Facebook.

Spletna modrost v pregovoru, tehtnemu za naše interese, opozarja, da je izdelek podjetij zastonj le takrat, ko je uporabnik produkt, ki se ga prodaja. Če je res tako, in v primeru Facebooka vse kaže, da je, potem lahko pričakujemo, da se teorije zarot ne bodo kar nehale zgrinjati nad relativno netransparentno delovanje omrežja Facebook. Njegovo notranje delovanje nam je namreč dano razumeti šele, ko kak nezadovoljen uslužbenec razkrije interne delovne procese, kot je to storil Maročan Amine Derkaoui (izg. Amin derkaui), ki je za ameriški dolar na uro cenzuriral vsebine, ki so jih na Facebooku objavljali prebivalci prvega sveta. Naj sklenemo, da je Facebbok sicer zanimiva storitev, ki ljudem pomaga navezati nove in ohraniti stare stike. Če pa bo kdaj prerasel v vlogo demokratičnega reprezentatorja na globalni ravni, kot si ga zamišlja futurolog Brian Solis, bo moral na področju transparentnosti storiti veliko več kot le povprečno podjetje zasebnega sektorja. Uporabniki pa po drugi strani ne smemo nikoli pozabiti, da vse vsebine na tem socialnem omrežju prispevamo mi, Facebook je brez nas le prazna platforma. Tega se verjetno zaveda tudi njegov direktor Mark Zuckerberg: