Nedelja, 11. 3. 2012
aleš
Zagotovo je Vijay Iyer eno od imen, ki odmeva glasno v kritiških krogih novega jazza. A verjetno ima pri tem kaj opraviti tudi inštrument, če imamo klavir v jazzu za to, kar je kitara v rocku – možnost izčiščene estetike in slavljenje posameznika s talentom. In morda gre vsaj po tej kritiški plati Vijay po poti, ki je bila nekoč prihranjena Keithu Jarretu. A če vsaj ošvrknemo njegov opus, nas ta vseskozi opominja tudi na drugo stran zgodbe, ki ga odmika od etabliranih estetskih pogledov. Tu imam v mislih vsaj minimum zavesti glasbenika o svetu okoli njega, kar je predvsem v afroameriških godbah stalnica že vsaj pol stoletja. Plošča Accelerando je za začetek zanimiva že toliko, kolikor Vijay Iyer te zavesti glasbi ne dodaja, pač pa jo prepoznava v njej sami. Tehnika tu presega goli način igranja in obseže elemente kompozicije ter igro tria kot celote.
Pri Accelerando gre namreč za do neke mere 'čist' izdelek. Za razliko od lani slavljenega tria Tritha, kjer se jazzovski akordi mešajo z azijskimi ritmi, ter Vijayavega sola iz leta poprej, se tu Vijay vrača k lirično jazzovskemu zvoku tria, kakršnega je podal že vsaj na Historicity. In če je tam naslov nek posamičen izdelek postavljal v širši, nemara celo trans-zvočni okvir, pa Acclerando izpostavlja glavni fokus tokratnega izdelka, ki je sicer v ospredju v njegovi igri povsod in ves čas.
Že samo dejstvo, da se trio v Accelerando osredotoča ali vsaj posebej izpostavlja ritem, nas mora usmeriti k igri celotne zasedbe, torej ne le značilnosti klavirja, da je tudi nekakšno tolkalo, pač pa k njegovemu dialogu z bobnarjem Marcusom Gilmorjem in basistom Stephanom Crumpom. Glavno barvo da triu ravno bobnar oziroma bobnar v stalni napetosti s klavirjem, ki skupaj vseskozi ustvarjata učinek poliritmije in jecljavosti, ki ritem vseskozi nalamlja v krajše časovne nize. Res da je Accelerando tu le naslov enega komada, vzetega iz konteksta skladbe Uneasy, napisane za neko koreografijo. A vseeno da to Vijayu priložnost, da v celotnem albumu prepozna dialektiko napetosti med notranjim, kreativnostjo in zunanjim, ki naj bi ga predstavljal ravno metronomski ritem, okoli katerega se Accelerando vseskozi spotika.
Skozi to pa je nekako tudi opredeljena zmernost glasbe, kakršno Vijay podaja na tem, pa ne le tem albumu. Če je namreč okvir, tu ritmičen, tisto, kar zaustavlja glasbenikovo kreativnost, pa je tudi tisto, na kar se ta naslanja in mesto od koder se odriva. Zmernost tu pritiče dejstvu, da to mesto album ves čas sam izpostavlja ter v tem očitno skuša referirati tudi že na lastno početje. Za razliko od bolj svobodnjaško naravnanih godb, ki lovijo zgolj kreativno silo ter prepuščajo iskanje okvirov lastni tradiciji, poslušalcu in nemara še kritiškim peresom. Korak stran od gole čistunske estetike tu ponuja ravno način, kako jo sama glasba reflektira v tem, ko ji hkrati ne skuša ubežati že v izhodišču.
Vendar pa je tudi rahel premik od že omenjene Historicity, ki podaja do sedaj še najbolj referenčen album kakega Vijayevega jazzovskega tria. Glasba tokrat ni le v dialogu s svojimi tradicijami, pač pa tudi z lastno tehniko. Zanimivost izdelka Accelerando je dostopna že kar v samem poslušanju, ki ne potrebuje ne poveličevanja pianistovega imena ne poznavanja njegovega, do danes že precej obširnega opusa.
* Aleš Rojc
Komentarji
komentiraj >>