Ponedeljek, 2. 2. 2004
Turboslav
tale zgodba je bila napisana ob razstavi AREA KOLABORATIVA v Galeriji ŠKUC, ki je odprte te dni...
III. ZGODBA O KOLEKTIVNEMU
ZGODBA O (U)STROJUHorizontalnejše kolektivne organizacije niso nikoli doživele kakšne posebne obravnave, čeprav so bili poskusi in so želje še vedno žive. Seveda gre na prvem mestu za ideološko odločitev, saj vse kaže, da najbolj efektivno delujejo prav hierarhične vrste organiziranja. Ali pa je to stvar kulture? željo rodi nezadovoljstvo z obstoječim. Hierarhične organiziranosti sledijo vzorcu biologističnega modela, po katerem se center umevanja nahaja v možganih. Model kolektivnega organiziranja je potem centralistično hierarhičen - glava razmišlja, roke in noge delajo, nekdo/nekaj pa skrbi za transport, povezave med funkcijsko ločenimi deli. Tak ustroj naj bi bil funkcionalno najustreznejši, saj je "naraven". Seveda je naraven le toliko časa, dokler se narave ne prepozna v kakšnem drugačnem načinu "naravnega", kar pa je povezano s splošnim dojemanjem umevanja strukturiranosti (človeškega) sveta.
Mogoče so za to temo zanimive najnovejše teze o "živem". Te živost snovi označujejo kot lastnost "totalnosti" organizma - govori se o kvantnih mrežah. To pomeni prisotnost živega že v najmanjših sestavinah, ki sodelujejo pri "živosti" organizma. Vendar naj živost snovi ne bila snov, ampak način komunikacije celote, totalnosti. Organizem je živ, kadar so živi vsi njegovi "udi". Ali k zavesti prispevajo vsi "udi", je drugo vprašanje. Ali lahko zavest obstaja izven živega, je še neodgovorjeno vprašanje. Zdi pa se, da je zavest le ena od lastnosti živega. Umetna inteligenca se torej lahko razvija le v smeri vedno kompleksnejših - a zgolj računskih (logičnih) "strojev". Zavest torej tudi ni razum. Po drugi strani pa razmišljanja o zavesti, ki da je (tako kot živjenje samo ) rezultat "totalnosti" živega organizma, lahko pononvo rodi razmišljanja o duhu, duši. Vendar le v shemah, kjer še naprej skušamo ločevati nekaj (-> duh) od nečesa (-> tvari). Rousseaujevskega ločevanja duha in telesa bi se bilo torej potrebno ogibati.
Hierarhične modele lahko razumemo tudi kot modularne, saj lahko zamenjamo eno od rok, nogo, notranje organe, ali pa celo glavo, pa bo organizacija še vedno delovala. Specializacija je torej v takem primeru nujna, mora biti celo strateška - roke, noge, glave je potrebno proizvajati kar naprej. Za ohranjanje takega reda se angažira ves sistem. Tudi zadnji čas popularna razmišljanja o večji avtonomnosti posameznih delov takih teles so le izpeljanke osnovne hierarhizirane strukture, le da v tem primeru lahko delno neodvisno funkcionirajo posamezni udi, ki si sami poiščejo najbolj ugodna telesa. Zelo zanimiva pogruntavščina, ki spet črpa iz novejših dognanj bologije. Kljub temu verjetno tudi pri tej različici avtonomistične hierarhičnosti še vedno velja, da redukcija organizacij na vedno manjše sestavine dele prikaže specializirane sestavine - nikoli celovito avtonomnih.
Pri človeških organizacijah seveda nimamo opravka z vijaki in zobatimi kolesci, ki sicer sestavljajo mehanične sisteme. Pri človeških sistemih je vsak vijak ali kolesce nosilec zavesti, kar pomeni, da zavestno privzame vlogo kolesca - ali pa zavestno odvzame iz kolektivnega procesa svojo zavest. Zavest imajo pravico uporabljati le tisti v vlogi možganov glave - drugi viri zavesti so nepotrebni. V takšnih organizacijah gre lahko za multipliciranje kolektivnega le s projekcijo zavesti "glave". Projekcija (rezultat kolektivnega) torej ni kompleksni seštevek. S pomočjo umetnega ojačevanja sicer projekcija pridobi dimenzije, vendar je to vedno le podoba/identiteta "glave". Ali pa kar simbolna identiteta - organizacija sama postane svojevrstna "kolektivizacija", vendar v resnici "anonimizacija". Govorimo o inštitucijah, kjer se zdi, da gre za kolektivno, a je projekcija zelo abstraktna (na primer država, korporacije, banke,...). Govorimo o inštitucijah, ki so "večje" od posameznika. Takšne inštitucije imajo vsaka svojega "duha" in identiteto - vsaj tako se zdi, zato so zelo blizu definiciji boga. Za svoj obstoj "potrebujejo" vero.
ZGODBA O OČETU... IN SINU (in...)
Hierarhične organizacije se da interpretirati tudi s pomočjo zgodbe o očetu. Tudi tu gre za biologističen model, ker je vloga očeta (ali matere) "naravna". Bolj kot dvom o naravnosti teh vlog, nas zanimajo metaforične transformacije očetovskih vlog. Seveda še posebej zaradi njene komplementarne vloge - brez katere odnos razpade - vloge otroka (sina, hčere). Razmik na te dve vlogi rodi diskurz gospodarja. Oče (mati) - gospodar uporablja svojo človeškost (ne človečnost!) v polni meri - lahko gospodari s časom (interpretacija preteklosti, napovedovanje prihodnosti). Njegova naloga/ odgovornost je urediti sedanjost s pomočjo konstrukcije preteklega in prihodnjega sveta. Vloga sina (hčere) je slediti tej definiciji sveta - in svetega. Omogočeno (in zaželjeno) pa je predvsem njegovo/ njeno bivanje v sedanjosti. Od tod rimski izrek, da ljudstvo potrebuje le "kruha in iger". Napačno bi bilo misliti, da je očetova vloga popolna. Tako kot otrokova je kastrirana - oče ne sme bivati v sedanjosti, ampak mora biti transcendenten - nadčasen. To je seveda definicija boga (ki vse vidi in vse ve - je od nekdaj in vedno bo...).
Bog - oče je avtoriteta - nosilec resnice. Simbolni nadomestki boga v družbi so vsepovsod: to so vse avtoritete, ki to vlogo prevzamejo na način, ki je za ustroj pomemben ali sprejemljiv - najobičajnejša je ekspertiza skozi šolanje, malo težja skozi kakšne drugačne sisteme družbene verifikacije. Najlažja je prav gotovo z ojačevanjem osebnosti s pomočjo množičnih medijev. Družbeni ustroj torej neprestano generira (lastno) "kredibilnost" - a zdi se, da s pomočjo božjih nadomestkov. Eksperti so božji poslanci v človeški podobi. Znanje = moč, resnica = Bog, čas = denar, so v matriki (pomenov) lahko poljubno pomešani. S poljubno permutacijo dobimo zanimive relacije (pomene), ki se skrivajo za izreki. Kot smo najbrž že povedali: izreki so kletve, človeški programi, kultura, virusi...
Zanimivo je, kako stara je definicija boga (bogov). Kaže na to, da je naša zgodovina (civilizacije) precej starejša od 2000 let. Do abstrakcije absolutnega, končnega, neskončnega, niča (zanimivo, da so te v isti vrstici naštete skrajnosti v resnici v opoziciji) so se prikopali prav s kontemplacijo, z "zrenjem". Ratio, razumevanje je logični vpogled v relacije - omogoča razumevanje na podlagi redukcije. Je nujen za vrednostenje in sprejemanje odločitev. Odločitve na podlagi takšnih logičnih strojev, orodij naj bi bile enoznačne - prava rešitev naj bi bila torej le ena. če se dogovorimo o veljavnosti določene redukcije, tedaj se strinjamo tudi z (njenim) rezultatom.
Ena od arhetipskih redukcij je prav gotovo oče. Ponazarja sistem hierarhiziranih družbenih relacij, ki pa v resnici odražajo "zamrznjeno" stanje infantilnosti. Zdaj smo postavili enačaj med diskurzom gospodarja in infantilnim diskurzom. Tako kot pri prvem brez sina ni očeta. tako pri drugem brez otroka ni odraslega. Brez težav izenačimo: otrok = sin, oče = odrasli. Verjetno lahko na podoben način "prešijemo" tudi razvoj človeka - posameznika in razvoj človeštva. Dojenček je ob rojstvu živalica, žez nekaj let se zave ločenosti sebe in okolice, še nekaj let pa potrebuje, da se odpove misli o lastni središčnosti. Obdobje med drugo in tretjo fazo imenujemo adolescenca - odraščanje. Skok od socializacije na socialno: sedanji model družbenosti/ organiziranosti/ produkcijskih odnosov ustreza prav stopnji adolescence. Večina človeštva v delovnem procesu ostaja na ravni otroka.
Jasno je, da je adolescenca človeštva prevelik zalogaj za revolucionarja. Zdi pa se, da je adolescenca proizvodnega procesa omogočila popoldanski prosti čas. Ta se zdi nujen za socialni mir in za ohranitev dopoldanskega sistema gospostva. V prostem času adolescent lahko postane "svoboden" in sam igra vlogo gospodarja, če potrebuje kompenzacijo, ali pa kakšno drugo, ki je morda transfer. Da je tudi popoldan na delu (u)stroj in da so torej popoldanske vloge največkrat komodificirane, ni potrebno izgubljati besed. Industrija proizvodnje želja in prostočasnih dejavnosti komaj kaj zaostaja za industrijsko proizvodnjo. Vendar ni onemogočeno, da ne bi posameznik svojega prostega časa oblikoval po drugačnih principih. Do takšne odločitve lahko pride le na ravni nosilca zavesti - posameznika. V skladu s tezo o gospodarju kot "gospodarju časa", mora sam začeti misliti preteklost in prihodnost - čeprav se potem morda pojavi problem bivanja v trenutku... Odgovornost?
HORIZONTALNE ORGANIZACIJE
Drugačna oblika združevanja je horizontalno združevanje v organizme/organizacije. za katere bi veljalo, da je končni rezultat/ projekcija, nekakšen kompleksen seštevek - ojačenje posameznih zavesti. Zavesti se najbrž ojačujejo, kadar so usklajene, sinhrone. Na vsak način je potrebno uskladiti razumevanje, upoštevati drugačne poglede - skratka: doseči dogovor o in razumevanje (koda) komunikacijskega kanala. Komunikacijski kanal je v tem primeru polje diskurza - teritorij smisla za tako združevanje. Uvid v celoto naj bi bila prisoten v delih sestavljenega/komunicirajočega organizma. Verjetno lahko na kakšni ravni pride tudi do specializacije, vendar ne na račun prevelikega števila simbolnih vmesnikov, ki vedno spremenijo/zabrišejo osnovne pomene. Take prakse se gotovo ne zdijo ekonomične. Ideje o teh praksah so se v preteklosti imenovale tudi horizontalne, avtonomne, samorganizacijske. Vse po vrsti so doživele poraz, saj niso bile sposobne proizvajati drugačnih rezultatov kot ideoloških. To pomeni tudi, da niso nikoli proizvedle izdelka (produkta)/ modela, saj je njihova domana proces. Njihov potencial ni bil nikoli dovolj preizkušen, saj potreba in želja po drugačnih oblikah organiziranosti ostaja.
Horizontalne ali avtonomne organizacije upoštevajo, da so nosilci zavesti posamezniki, kolektivna rezultanta (odločitev) pa je posledica upoštevanja avtonomije sestavnih delov. Sestavljanje v kompleksnejše strukture je lahko le začasnega karakterja - pa še to ob pristajanju vseh sodelujočih na njihove začasne vloge. Kaj so torej to? Začasne avtonomne cone Hakima Beya, taktični mediji, anarhistične celice, ki se organizirajo, kadar je treba, sicer pa obstajajo samostojno, z lastnimi identitetami, a vseeno z neko skupno zavestjo - komunikacijskim kodom in kanalom. Ali pa, čisto enostavno, interesne skupine posameznikov, ki se okoli skupnega interesa/ kanala obnašajo kot odrasli ljudje.
Bistveno vprašanje, ki ostaja odprto, je, ali so take samoorganizirane strukture lahko kompatibilne, ali celo kompetitivne z dominantno kulturo hierahičnega organiziranja - ali torej lahko tvorno sodelujejo, ali pa so nujno v konfliktu - le kot možnost odmika/ umika - morda celo nevarnost? Ali dominatna kultura sploh omogoča sodelovanje s kolektivističnimi skupnostmi? Zdi se da ne, saj hierarhični sistem zahteva odgovornost, ki praviloma ne sme biti kolektivna, ampak individualna. Kolektivna odgovornost ima približno enak status kot anarhizem.
Drugačne oblike organiziranja je nujno raziskati ne zato, ker bi lahko zamenjale obstoječe, ampak zato, ker so morda lahko bolj humana. Ne zdi se mi, da bi lahko kadarkoli nadomestile sedanje postindustrijske ustroje, ki uspešno proizvajajo cenene množične izdelke, hkrati pa prav tako omogočajo prosti čas. Vendar v nišah lahko obstojijo tudi poskusi bolj inteligentnega načina organiziranja. Prav za to gre - za inteligenco. Da človek ne bi bil le stroj.
Komentarji
komentiraj >>