Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sodobna nemško-švicarska proza četrtič: Ruth Schweikert (995 bralcev)
Nedelja, 18. 3. 2012
Petra Meterc



"Rolf je fotomodel; maneken. Tako se reče moškim objektom, ki jih fotografirajo. Pa čeprav Rolfa fotografirajo le slečenega; golega, torej, in večinoma za anatomske knjige. Sicer pa je moj najljubši objekt. Ja, ... lahko rečem, da ga ljubim skozi fotografski aparat."

Zadnji del v ciklu nemško-švicarske proze.. tokrat z avtorico Ruth Schweikert in njeno bizarno kratko zgodbo Rolf.

Prevod in spremna beseda: Kristina Sluga
Interpretacija: Mato, Anja



Literarno ustvarjanje nemško-švicarskih avtoric
Čeprav sodi Švica med najstarejše demokracije na svetu in visoko razvite države, so ženske volilno pravico dobile šele leta 1971 (v Sloveniji oziroma nekdanji Jugoslaviji leta 1945), o njej so odločali moški volilci, da je stopila v veljavo v vseh kantonih, pa je trajalo še nadaljnjih 20 let.
V prvih desetletjih po drugi svetovni vojni je bila tako še vedno globoko zasidrana miselnost, da ženska sodi za štedilnik, njena najpomembnejša in edina vloga pa je materinska.

Tudi zato v tem obdobju ženskih pisateljic, ki bi izstopale s svojim ustvarjanjem, z izjemo nekaterih, kot sta Silja Walter ali Erika Burkart, ni bilo. Do prvih sprememb je prišlo v zgodnjih 70. letih z deli Margit Bauer in Erice Pedretti, pravi preobrat pa se je zgodil leta 1975.

Takrat sta izšli dve pomembni deli Häutungen (Levitve) Verene Stefan in Vorabend (Predvečer) Gertrude Leutenegger. Zbirka avtobiografskih skic, pesmi, zapisov sanj Häutungen Verene Stefan, soustanoviteljice feminističnega gibanja Brot und Rosinen, je v naslednjih letih postala kultna knjiga ženskega gibanja in postavila temelje nadaljnji feministični literaturi. Roman Vorabend pa je pisan s perspektive mlade ženske, ki se na predvečer züriških demonstracij odpravi po ulicah. Po tem skoraj ni bilo leta, v katerem ne bi avtorice objavile vsaj enega pomembnega dela (Hanna Johansen, Margrit Schriber, Adelheid Duvanel, Laure Wyss). Večina izmed že omenjenih je svoja dela izdala pozno (po 40. letu), kar gre v največji meri pripisati družbenim razmeram in razumevanju vloge ženske, ki je tudi pogosta tema njihovih del.

Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih je prišlo v švicarski družbi do korenitih sprememb, ki so bile posledica kulturne revolucije ter gibanja za mir in varstvo okolja. Leta 1980 je odločitev mestnega sveta sprožila znan upor züriške mladine. Svétniki so namreč brez zadržkov namenili 60 milijonov švicarskih frankov za obnovo opere, medtem ko so željo mladih po mladinskem centru gladko prezrli. Izbruhnili so nemiri, ki so zahtevali več sto poškodovanih in se razširili še na druga švicarska mesta (o tem piše Reto Hänny v delu Zürich, Anfang September) Omenjene teme so se kmalu znašle tudi v delih avtoric, ki so postajale vse bolj družbenokritične (Hanna Johansen: Torcadero). Prav tako so se pojavile prve literarne študije o ustvarjanju ženskih pisateljic.

V devetdesetih je, vzporedno s prejšnjimi pisateljicami, svoja dela začela izdajati generacija avtoric, rojenih v šestdesetih, ki so s svojimi temami odprle nova obzorja v švicarski literaturi. Ker so odraščale v drugačnih časih kot njihove predhodnice, se niso več ukvarjale z žensko emancipacijo ali njeno vlogo v družbi, pač pa z razmerji znotraj družine in načenjale teme, ki so dotlej veljale za tabu, kot je na primer lezbična ljubezen (Nicole Müller: Denn das ist das Schreckliche an der Liebe), se poigravale s trivialnimi miti (Milena Moser), pisale v züriškem slengu (Andrea Simmen) in se veliko bolj posvečale jezikovni kompoziciji, v katero so pričele vnašati humor, ironijo, elemente groteske itd. Kljub nekaterim skupnim značilnostim, so njihova dela vseeno tako različna, da ne moremo več govoriti o skupni poetiki.

Viri:
Beatrice von Matt: Frauen schreiben die Schweiz - aus der Literaturgeschichte der Gegenwart. Hueber, Frauenfeld, 1998.

Elsbeth Pulver, Sybille Dallach (ur.): Zwischenzeilen. Schriftstellerin der deutschen Schweiz. Zytglogge Verlag, Bern, 1985.

Ruth Schweikert
Zadnjo oddajo nemško-švicarskega cikla bomo ponovno posvetili ženskim literarnim peresom. Tokrat bo v ospredju Ruth Schweikert, rojena leta 1965. Avtorica je literarno pot pričela v devetdesetih z zbirko kratkih zgodb Erdnüsse.Totschlagen ali Arašidi.Uboji, ki je med kritiki dvignila veliko prahu. Kljub literarni vrednosti, ki so jo zbirki priznavali skoraj vsi (nenazadnje je prejela kar nekaj literarnih nagrad doma in na tujem), so se nekateri izmed njih vseeno spraševali, ali sodobne ženske, ki jih opisuje pisateljica, resnično živijo v Švici. Drugje morda že, ampak v Švici?

Schweikertova je ena tistih švicarskih avtoric, ki so s prvencem orale ledino sodobne švicarske proze, saj je posegla po temah, o katerih se prej ni govorilo. Njene zgodbe razkrivajo prav nič materinske značaje, ženske, ki niso zmožne ljubiti svojih otrok, ampak si celo želijo njihove smrti, ker bi ta prinesla odrešitev (Erdnüsse), ženske, ki izhajajo iz uničenih družin ali ne zmorejo ustvariti partnerskih odnosov (Schlafbetrunken, Geburtstagsfeier), ženske, ki ob pogledu na svoje matere čutijo le gnus, hkrati pa ne živijo prav nič drugače (Port Bou). Največ pozornosti je zbudila zgodba Christmas, ki pripoveduje o ženski v razmerju s homoseksualnim moškim, obolelim za AIDS-om. Tema, ki je bila prej za švicarsko literaturo nepredstavljiva.

Čeprav skušajo avtorico pogosto stlačiti v predal z oznako ženska literatura, se temu besno upira. Meni, da je ženska literatura ali sentimentalna ali feministična, medtem ko sama ni pristašinja nobene smeri. S feminističnimi gibanji oz. miselnostjo, da je kariera za žensko pomembnejša od družine, je zelo jasno obračunala v zgodbi Christmas, kjer je mati, sicer uspešna ginekologinja, popolnoma odtujena svojim otrokom in nezmožna pokazati svoja čustva.

Kar se tiče sloga, pa je v njenih delih poleg pogostih besednih iger in ironije, opaziti tudi precejšnjo rabo helvetizmov ali švicarskih različic nemških besed (npr. Velo – kolo, nem. - Fahrrad) in časovne preskoke v dogajanju.

Tudi zgodba Rolf, ki ji bomo prisluhnili danes je ena od bolj nenavadnih, ker pa je njena srž v elementu presenečenja, vam ne bomo kratili užitka s kakršnim koli pojasnjevanjem, zato ji kar prisluhnimo.

Bibliografija Ruth Schweikert:
Erdnüsse.Totschlagen (zbirka kratkih zgodb, 1994)
Augen zu (roman, 1998)
Ohio (roman, 2005)

Link do intervjuja: http://www.3sat.de/mediathek/?obj=29759






Komentarji
komentiraj >>