Nedelja, 18. 3. 2012
Luka Vučkovič
So sintetizatorji odrešitelji post-rocka? Ugibanj in vprašanj o prihodnosti tega rigidnega žanrskega izročila je bilo skozi leta vselej dovolj, bržčas še največ pri samih glasbenikih, ki so v težnji po plemenitenju lastne izraznosti posegali po najrazličnejših izročilih. Kot kitarski ambientalni zvočni eksperiment, ki se je vse pogosteje utapljal v svoji enoznačnosti, je post-rock glasbenike silil ne zgolj v zvočno nadgradnjo, marveč tudi formo, ki daleč od katarzičnih prebliskov postaja vse bolj tradicionalna. Je torej pop, ki je v zadnjem desetletju pomagal redefinirati številne žanre, pravi rešitelj post-rocka?
Škotski četverki Errors, ki so jo sokrajani Mogwai v letu 2008 sprejeli pod okrilje lastne založbe Rock Action Records, se je v svoji tretji ediciji z naslovom Have Some Faith In Magic uspelo dokončno otepsti nenehnih botrovskih primerjav ter ponazoriti prav sledeče. Sintetizatorji in pop so lahko rešitelji post-rocka. Zdaj deležen raznih modifikacij zaradi svoje drugačne tradicije post-rock v polje elektronske in seveda pop glasbe lahko vnaša sebi lastno interpretacijo, ki, kot se je izkazalo v primeru Errors, ni nič manj zanimiva.
Errorsi so od svojih temačnih začetkov s plošče It's Not Something But It is Like Whatever prek shoegazovskih, math- in krautrockovskih prebliskov z albuma Come Down With Me vseskozi stremeli k definiranju lastnega post-electro zvoka, ki ga plošča Have Some Faith In Magic vendarle tudi prinaša.
Kako pomembno je njihovo početje, nenazadnje priča tudi vpliv na zasedbo Mogwai, ki je z novim tisočletjem prav v stapljanju sorodnih elementov našla motiv za nadaljnje ustvarjanje. Morda bi Errorse lahko še najlažje približali eksperimentalnim avtorjem britanske založbe Warp, nenazadnje je tudi njihova matematično odmerjena glasba po vzoru denimo Battles izrazito plesna, toda ob tem bi v isti sapi zanemarjali njihov bogat čut za atmosferičnost ter hkrati konvencionalnejšo podstat, ki ju črpajo prav iz bazena svojih post-rockovskih predhodnikov. Mednje lahko uvrstimo tudi ubrano manipulacijo vokala, ki se v glasbi Errors na plošči Have Some Faith In Magic sploh prvič pojavi. Vokal v bogatem plastenju operira kot dodatni instrument, ki ne samo vpelje nov izrazni element, marveč pridoda tudi k organskosti ter jo približa sodobnim pop ambientalnim avtorjem, kot so denimo M83.
Have Soma Faith In Magic v skupku vokalnih, popovskih ter elektronskih pretakanj tako prinaša predvsem samosvojo reinterpretacijo elektronske glasbene zgodovine, ki se steka v nadvse prijetno ter samosvojo fuzijo popa. Slednja, četudi močno prepojena z retrovalovskim synth popom, pa izrisuje predvsem vzorce aktualnosti. Progresivni elementi, ki se netijo v izrazito plesnih ritmih ter vse dovzetnejša eksperimentiranja z elektronskimi zvoki tako dajejo slutiti, da so Errors s post-rockom za vselej opravili. Vprašanje, ki se pri tem ponuja, je zato zgolj eno. Je pop zares rešitelj post-rocka?
Komentarji
komentiraj >>